(KOMENTAR) Brezno brezupa

Izbrisani? Ni to že rešeno? Takšne odzive smo prejeli, ko smo pred pol leta objavili zgodbo gospoda Dušana Grahovca, ki je takrat že leto in pol bival v mariborskem UKC-ju, ker ga zaradi nepokretnosti niso mogli vrniti v zavetišče za brezdomne. Javno opravičilo v imenu države, odškodnine, nešteti članki in celo knjige o njihovih žalostnih zgodbah. Vse to se je zgodilo, odkar je Slovenija iz registra stalnega prebivalstva nezakonito izbrisala več kot 25.000 ljudi, ki so tedaj prebivali v naši državi. Izbris, ki so ga najprej celo skrivali pred tujino, je bil kasneje označen za najbolj množično kršitev človekovih pravic, ki jo je zagrešila Slovenija. Črn madež je padel na slovensko diplomacijo tudi v tujini, od koder še zdaj prihajajo opozorila, saj težave izbrisanih še zdaleč niso izbrisane. Še vedno namreč ni sistemske rešitve, ki bi vsem, ki so se znašli v vicah izbrisa, omogočila dostojno življenje. Večinoma so ti, ki so izviseli pri vseh delnih rešitvah doslej, že starejši, marsikdo ne najboljšega zdravja. In ko sami več ne zmorejo, se za razliko od vseh drugih, ki živijo v Sloveniji, ne morejo zanesti na pomoč državnih institucij. 

Brezno takšne brezupne situacije je razgrnil primer Dušana Grahovca, ki je na koncu skoraj dve leti prebival v bolnišnici. Ker je bil nepokreten, se namreč ni mogel vrniti v zavetišče za brezdomce, kjer je prestal prejšnjih sedem let svojega življenja v Mariboru. Dokler ni zbolel, in so ga sprejeli v UKC Maribor. Entuziazmu in trmi socialnega delavca, ki je dosegel, da mu je predsednica države odobrila stalno prebivališče v Sloveniji v interesu države, se lahko zahvali, da zdaj biva v domu za starejše. Je pa to le deloma srečna zgodba. Rešitev le za enega, in še to po toliko pretrpljenega. 

Gotovo se bo znova našel kdo, ki bo rekel, saj so si sami krivi. Kot so si kadilci sami krivi za pljučnega raka, kajne? In sladkosnedi za diabetes. In ljubitelji piščančje kože za holesterol. Vprašanje je, kakšen bi bil izid referenduma o teh vprašanjih, ki jih seveda nihče z zdravo pametjo ne bi dal na glasovanje. Na državi je, da zaščiti vse svoje ljudi. Zakaj nekdo, ki 50 let živi tukaj in je tukaj delal, ni njen? Ker ni iz prave tujine? Izbrisali so seveda le državljane bivše Juge, ne pa recimo tudi tistih iz Avstrije. Konec koncev je nebogljena oseba brez statusa, ki pristane v bolnišnici, za državo štirikrat dražja, kot če ji omogočijo bivanje v domu za starejše. In prav ironično je, da so ti, ki pristanejo v bolnišnici, še med "srečneži". 

Zdi se, da smo na izbrisane kot skupnost znova pozabili. Morda po tihem čakamo, da bodo pač pomrli in potem ne bo več nikogar, ki bo kruti državni birokraciji nastavljal ogledalo z njihovimi zgodbami. A bili so tukaj. Med njimi tudi 5360 otrok. Točne številke teh, ki so še ostali, ni. Nekatere ocene pravijo, da jih je le kakšnih 30. Saj veliko jih ne more biti - kdor se je lahko, se je v 33 letih že kako drugače znašel, nekateri so se preselili, mnogi preprosto umrli. O tem se pogovarjamo. Kdaj se bomo začeli tudi o kaznih ali vsaj odgovornosti tistih, ki so izbris zagrešili?