(KOMENTAR) Kdaj ima ljudstvo dovolj?

Do kam seže ljudsko potrpljenje? Kje je meja ceni hrane, ki je dražja kot pri bogatejših Avstrijcih ali Italijanih? Kje je meja cenam pogonskih goriv, elektrike, ogrevanja? "Saj mi tudi plačujemo toliko za ogrevanje," včasih kdo zabrusi, ko pride tema na predrago velenjsko ogrevanje. Že, že, a ljudje pozabljajo, da bi Velenje razliko do "polne" cene ogrevanja moralo plačevati zgolj in samo s tem, da tolerira Termoelektrarno Šoštanj (in premogovnik) v svoji okolici. In medtem ko je lokalna oblast na obljube ob gradnji bloka 6 kar malo (načrtno ali ne) pozabila, se ljudstvo ne da.

Kot trdijo v Ljudski iniciativi Velenje, TEŠ ne bi smel zaračunavati polne cene premoga, ki ga porabi za ogrevanje, ker gre vendarle za kogeneracijo. Trditev, še dodajajo, ni le pavšalna, za njo z izračuni stojijo strokovnjaki iz vrst TEŠ, a se, precej logično, javno ne želijo izpostaviti.

Drugič. Komunalno podjetje in občina, ki si medsebojno zaračunavata in nato spet vračata najemnino komunalne opreme, očitno s tem denarjem nista naredila dovolj, saj so izgube v sistemu celo po podatkih Agencije za energijo prevelike. Jasno je tudi, da ravno to romanje najemnine sem ter tja na koncu prej ali slej spet pristane na plečih občanov.

Iz žepa davkoplačevalcev gredo tudi mastni zaslužki prekupčevalcev z okoljskimi kuponi. Da jih je treba, ko gre za ogrevanje, izključiti, sicer že leta opozarjajo tako v Komunalnem podjetju kot na velenjski občini, a jih še nihče (spet načrtno ali ne) ni vzel resno. Na tej točki bi občina morala izkoristiti val ogorčenja, ki so ga sprožili v Ljudski iniciativi. To bi bil njihov najcenejši piar, vendar so jih rajši označili za svoje nasprotnike.

Po novem nasprotnika vidijo tudi v "domačem" ministru Bojanu Kumru, ker da je ta izrazil zaskrbljenost nad stanjem v nekaterih občinah na področju cen ogrevanja. Velenjski župan Peter Dermol se je takoj čutil izzvanega in ministra v javnem pismu oštel kot šolarčka, ki ni naredil domače naloge. Dodal je, da se občanke in občani zaradi ministrovih izjav počutijo prizadete, glas ljudske iniciative Asmir Bećarević pa se je ob tem vprašal, kdo se je počutil prizadetega in kako se je ravno njihov župan prepoznal v teh izjavah. Skratka, kolo očitkov se je vnovič odvrtelo od osrednje težave – od previsokih položnic k zameram.

Če se družno pokaže slaba volja, kot so to dvakrat storili na protestih v Velenju, se stvari očitno le lahko spremenijo. Ni ga pod soncem naivneža, ki bi verjel, da bi TEŠ sama od sebe bil pripravljena že drugič znižati ceno ogrevanja, ker da so uspeli ceneje priti do okoljskih kuponov. Se pa ob tem postavi vprašanje, kolikokrat so morda že na enak način "profitirali", pa profita niso delili z občani. Navsezadnje pa se ob tem postavi tudi vprašanje še ene dvoličnosti – na eni strani plačujemo okoljske kupone, ker TEŠ prekomerno obremenjuje zrak z ogljikovih dioksidom (za tisti zrak, ki ga dihajo v dolini, pa ne dobijo ničesar nazaj), po drugi strani pa kupujemo elektriko od držav, ki se na izpuste dobesedno požvižgajo.

Nauk za ljudstvo: ponižno bentenje ob šanku ničesar ne spremeni. Aktivno sodelovanje je nujno, če si želimo drugačno prihodnost. Pri hrani, ogrevanju, kjerkoli.