Zadnji dnevi so v slovenski politični in obči vsakdan skicirali nekaj dogodkov, zaradi katerih bi kakšni bolj kreativni tuji diplomati pri nas lahko pisali depeše, da država po 30 letih obstaja vztrajno neguje elemente banana republike. Velja povzeti nekaj zadnjih "prigod" našega koronačasa.
Zaščitne maske. Lokalno-globalni igralničar pred kamerami, ko pride prva dostava iz Kitajske, pove, da so maske v enem od skladišč dobesedno ukradli. Vladni govorec post festum polira zgodbo, da se je samo nerodno izrazil. Medtem ko gospodarski minister trdi, da je posmeh domači proizvodnji mask zlonameren, ker vse testira UKC Ljubljana, iz koroških občin sporočijo, da so prejeli maske iz serviet in navadne gumice. Hvala, a ne hvala. UKC Ljubljana zanika, da bi preverjal te maske. Hrvaška sporoči, da je za 60 ton zaščitne opreme plačala toliko kot Slovenija Pečečniku samo za letalski prevoz iz Kitajske.
Depeša. Slovenija Svetu Evrope zaradi očitkov o pritiskih na novinarje pošlje depeše, v kateri je bojda le kot spremno pojasnilo ideološki pamflet, ki s SDS-agendo obračunava z novinarji, češ da so dediči komunizma. Brez "minorne" omembe tega, koliko bivših komunistov danes sedi v izvršni oblasti. Predstavniki vladajoče stranke tekst veselo delijo po družbenih omrežjih, nato trdijo, da ne vrh vlade ne MZZ z njim nista bila seznanjena, na koncu pa sklenejo, da v njem vse drži. Čeprav je to "dokument brez glave". Depešni sistem, ta zelo resni mehanizem diplomacije za komuniciranje stališč, je zdaj tudi lansirana rampa za proste spise šefa Ukoma? Ali kako?
Državni sekretar. Novopečenega funkcionarja na MNZ v začetku aprila ustavi policija, ker je s službenim avtom vozil prehitro. Vmes ugotovijo še, da je zvrnil kak kozarec preveč. Franc Breznik to 14 dni "uspešno" prikriva šefu. Ko zadeva le pride na dan, je reakcija notranjega ministra, da mora najprej preveriti, ali ne gre za zaroto policije. Za grande finale: Breznik je bil kot uslužbenec ministrstva, pod katero spada policija, na obisku pri bananarskem trgovcu s humanitarno misijo za svojo občino. Baje je rihtal banane in čebulo. Dejstvo, da je policija pri potencialnih donatorjih še pred nekaj meseci preiskovala trgovino z mamili, ga ni oviralo.
Sprehajalci. Medtem ko državljani pred trgovinami in drugje vdano stojijo na dva metra razdalje, z maskami, do včeraj še z rokavicami, se politični vrh s predsednikom republike na čelu brez vsakršne rezerve in upoštevanja tega, kar dopovedujejo ljudem, ki še iz svoje občine ne smejo, sprehaja po meji. Pa naj bi bili zdaj časi, ko bi morala biti oblast vzor. Ampak pustimo teorijo, ne.
Ljudje, ki dosledno upoštevajo navodila, maske dosledno dajejo pred usta in jih ne nosijo kot pregrinjalo, čez oči. Zato vidijo, da življenje zunaj političnega balona teh skic kaže veliko resnejše obrise, prebivalstvu in gospodarstvu je koronavirus dodobra zarezal v življenja. Zato bi bilo minimalno pričakovanje, da bi se oblast v tem času ukvarjala s stvarmi, ki zadevajo skupno dobro, ne bi erodirala aparata države in ji kriza ne bi bila zavesa za mnoge druge stvari. Bi šlo? Časi so (pre)resni, nam pravite.
