(KOMENTAR) Nekolektivno

Konec septembra bo minilo 18 let, ko v Sloveniji nimamo več kolektivne pogodbe zasebnega sektorja. Odpovedale so jo organizacije, ki zastopajo delodajalce. Ni pričakovati, da bi to temeljno pogodbo kmalu spet imeli. Pa bi bilo še kako koristno, da bi jo. Koristna bi bila tako za delodajalce kot zaposlene. V delovnopravni zakonodaji so predpisane pravice in dolžnosti zaposlenih in delodajalcev, a le na minimalni ravni. Kolektivna pogodba predpisuje ugodnejše pravice za zaposlene. Če je kolektivna pogodba sklenjena in velja, morajo delodajalci upoštevati njene pogoje, čeprav zakon predpisuje manj pravic.

Zdaj recimo inflacija zmanjšuje kupno moč zaposlenih. V centralnih bankah so začeli priznavati, da bo vrnitev na želeno raven, ki je dva odstotka, trajala nekoliko več časa, kot so pričakovali. Če bi imeli splošno kolektivno pogodbo, bi se delodajalci in sindikati v njenem okviru recimo lahko dogovorili o obveznem usklajevanju plač z inflacijo, če ta doseže določeno raven. Ni rečeno, da bi bila ta pogajanja lažja in uspešnejša, bila pa bi verjetno bolj pregledna in pravična.

Kolektivna pogodba je rezultat pogajanj med organizacijami, ki zastopajo delodajalce, in sindikati, ki zastopajo zaposlene. Je dogovor, ki zajema interese obeh strani. Nobena v pogajanjih sicer ne doseže vsega, vseeno pa toliko, da so njeni ključni interesi pokriti. Priprava in sprejem zakonodaje je politični proces. Tako delodajalci kot sindikati na njeno vsebino lahko vplivajo. Formalno dobijo besedo kot člani Ekonomsko-socialnega sveta, neformalno pa lahko lobirajo pri politiki, ki je na oblasti. To seveda tudi počnejo.

Rezultat tega lobiranja in odločitev politike v veliki meri pogojuje okolje. Odpoved kolektivne pogodbe zasebnega sektorja v Sloveniji sovpada z ukinitvijo socialnega tržnega gospodarstva v Evropi in njegovo nadomestitvijo s finančnim kapitalizmom, v katerem je pomemben samo čim višji dobiček za lastnike kapitala. To je bil čas, ko so v lastništvo podjetij začeli vstopati finančni skladi, za katere so zaposleni postali strošek dela, ki ga je treba čim bolj znižati. Od takrat zaposleni niso več ljudje, ampak viri, kadri, delovna sila, delojemalci.

S prevzemom finančnega kapitalizma, ki se je v skrajnih oblikah marsikje precej hitro pokazal kot kazino oziroma roparski kapitalizem, so podjetja kup dejavnosti, zlasti storitve, izločila in jih prenesla na podizvajalce. Tako so nastala številna majhna podjetja, samostojni podjetniki kot pogodbeni izvajalci, oziroma podizvajalci. Za te podizvajalce ne velja nobena kolektivna pogodba, razcvetele so se pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pogodbe o projektnem delu in drugih netipičnih oblikah dela. Odpoved kolektivne pogodbe je tako na široko odprla vrata za prekarno delo v Sloveniji.

Vrnitev splošne kolektivne pogodbe je potrebna, a prav nič enostavna naloga. Pri njeni odpovedi ni nedolžnih. Težka domača naloga pri tem čaka tudi sindikate, ki zlasti ob vse bolj množičnih najhujših kršitvah pravic zaposlenih preveč molčijo. Zaradi tega jih zlasti mlajši ne vidijo kot tiste, ki skrbijo za varovanje pravic zaposlenih.