Od 147 pred tridesetimi leti do 212 občin danes smo prišli v Sloveniji v bohotenju lokalne samouprave. Spodbujene s terena, saj so si v skoraj vsakem kraju želeli asfaltiranih cest, šole, vrtca, zdravstvene postaje, so parlamentarne stranke, ki jim teren predstavlja bazo in predpogoj za rast, prikimavale željam prebivalstva. In to navkljub opozorilom stroke, da občine z nekaj sto do le nekaj tisoč prebivalci niso sposobne izpolnjevati vseh zakonskih določenih nalog. Ki jih je bilo iz leta v leto več, medtem ko količina proračunskega denarja tem obveznostim ni sledila. Tako imamo danes na eni strani številne majhne občine, ki so s težavo kos vsem nalogam, kot je na slovesnosti ob 30-letnici lokalne samouprave priznala tudi županja Osilnice, Alenka Kovač, ki šteje 300 prebivalcev. A tudi številne večje občine, še posebno to velja za mestne, ki se nenehno spopadajo s stroški dela, bistveno višjimi, kot je znesek povprečnine, ki jo dobijo tudi za njihovo kritje, saj imajo zavode širšega regijskega pomena. Zaradi česar zmanjkuje denarja za investicije.
V tridesetih letih so občine in njihova vodstva šli skozi turbulentne čase. Nenehno pod lupo lokalnega prebivalstva, ki je v zahtevah in željah neizprosno, ali kot je dejal dolgoletni nakelski župan Ivan Meglič, "včasih so bili ljudje zadovoljni, če smo jim položili nekaj metrov cevi, danes niso zadovoljni z ničimer", so nenehno na tnalu. Časa za prazne obljube ni oziroma so za njih hitro kaznovani, zato se v nasprotju z državno politiko pogosteje kažejo s konkretnimi rezultati. Ki so edino, kar na terenu šteje. To se je pokazalo tudi v času poplav in popoplavne obnove, ko so v lokalnih okoljih opravili svoje naloge, kolikor so jim dopuščale pristojnosti in možnosti. Tako se je slovenjegraški župan Tilen Kugler pohvalil, da bodo prvi v državi, ki bodo poplavljeni družini ob pomoči sponzorja postavili hišo. Država medtem v osmih mesecih sploh še ni vsem prizadetim povedala, kakšen status imajo: bodo lahko ostali na svojem domu, obnavljali, imeli nadomestno gradnjo
Vse to kaže, da lokalna samouprava kljub zdrsom in anomalijam v posameznih občinah deluje, kar ji priznavajo tudi na državni ravni. Pa čeprav lokalni šerifi še zdaj niso preboleli leta 2011 in izgona iz parlamentarnega raja, kjer so s sedenjem na dveh stolih veliko lažje uveljavljali svoje interese.
Eden teh je tudi, kot je pokazala razprava ob tridesetletnici, izboljšanje materialnega statusa županov, katerih plače se odvisno do velikosti občine gibljejo med 2700 in 4400 evri bruto. Glede na odgovornosti in zahtevnost nalog, pred katere je postavljen, zagotovo nič kaj prepričljiv dohodek, zato je vse manj mladih in sposobnih, ki bi bili pripravljeni zagristi v ta izziv. Vse to pa povzroča negativno selekcijo. Zato je, čeprav se na prvo žogo sliši silno populistično in čeprav to ni in ne bi smel biti glavni izzivi lokalne samouprave, ki je temelj in pogosto pobudnik prepotrebnih razvojnih priložnosti, tudi to nujno čim prej urediti s plačno reformo. Vprašanje je le, ali je državna oblast tej reformi kos. Lokalna bi ji, glede na videno, zagotovo bila, pa čeprav tudi tam ni vse zlato, kar se sveti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
