Problem ustanavljanja pokrajin v Sloveniji se rešuje že od leta 2006, ko je država v 143. členu ustave zapisala, da je pokrajina samoupravna lokalna skupnost, ki opravlja lokalne zadeve širšega pomena in z zakonom določene zadeve regionalnega pomena. Ustanovi se z zakonom, ki ga sprejme Državni zbor RS z dvotretjinsko večino navzočih poslancev. Poslanci oziroma njihove politične stranke nosijo vso odgovornost, da Slovenija še nima pokrajin, imajo jih pa vse naše sosede v obliki dežel, regij ali županij. Slovenska lokalna samouprava zaostaja za evropskimi načeli in standardi na tem področju, saj se spremembe ustave iz leta 2006 še vedno niso udejanjile. To stanje državi onemogoča, da bi se lahko uspešno razvijala, zato nas ekonomsko prehitevajo vsi in postajamo država poceni delovne sile za tuj kapital. S tem stanjem siromašimo državljane in jim onemogočamo, da bi zaradi manjkajoče politične volje prenovili državo na nivo, ki bi omogočal vsem aktivno preseči sedanje stanje. Vsa nemoč preseči razmere se kaže v problemih, ki tarejo zdravstvo, šolstvo in druge segmente države, saj stroga centralistična ureditev ne daje možnosti spremembe in vključitev ljudi za reševanje problemov.
Temu pa je vzrok tudi centralistična ureditev strank, ki v tem sistemu zlahka obvladujejo svoje člane, državi pa s tem onemogočajo spremembe, saj so prav one najbolj odgovorne, da bi v skladu s 143. členom ustave v državi rešili še zadnji državotvorni problem, to je postavitev lokalne samouprave na drugem nivoju. Pomanjkljivost rešujejo s kardeljanskim Zakonom o skladnem regionalnem razvoju, ki državo razdeli na dve kohezijski regiji in dvanajst razvojnih regij. Država preko ministrstev in ustreznih svetov regij tako uravnava skladen regionalni razvoj, ki pa je popolnoma neuspešen, saj podatki kažejo, da se razlike enormno povečujejo. Edina, ki opozarja na ta pereči problem, je predsednica države. Volivci, ki smo omogočili poslancem, da odločajo v našem imenu, smo zelo razočarani, da vodje parlamentarnih političnih strank in predsednica Državnega zbora ne premorejo sinergije, da bi poenoteni rešili še zadnji državotvorni problem države. Ne ovira jih niti izguba prestiža, saj se je reševanja problema lotil Državni svet na iniciativo nekdanjega predsednika gospoda Boruta Pahorja in pripravil in sprejel predloge ustrezne zakonodaje, ki pa jo mora seveda sprejeti Državni zbor. Hic Rhodus, hic salta.
Da bi se tudi države znotraj Evropske skupnosti skladno razvijale, je Evropska skupnost z uredbami razdelila teritorije skupnosti v enote, ki bi državam omogočale skladen razvoj in pomagale razvijati države tudi z evropskimi sredstvi. Z Uredbo ES št. 105/2007 je Slovenijo razčlenila na prvi ravni kot celoto, na drugi ravni na dve kohezijski regiji: Vzhodno Slovenijo in Zahodno Slovenijo, na tretji ravni pa na dvanajst statističnih regij. Če hočemo ohraniti evropske členitve, ki potrjeno prinašajo razvoj, potem bi morali državo razdeliti na dve pokrajini in dvanajst okrajev. Če bomo želeli državo, ki nam zagotavlja varnost, socialo, izobraževanje, zdravstvo in druge ugodnosti, popeljati na pot razvoja, moramo to razdelitev, ki jo je Slovenija podprla, spoštovati tudi mi, da rešimo problem pokrajin, in zagotoviti državi stabilnost. Zgled naj nam bodo uspešne sosede.
Spoštovana predsednica Republike Slovenije, predsednica Državnega zbora, predsednik Vlade, predsedniki ali vodje parlamentarnih političnih strank in poslanci, prosim vas za vse državljane naše lepe Slovenije, da pozabite stare zamere in da dokažete, da ste poenoteni sposobni rešiti še zadnji državotvorni problem in nam s tem dejanjem povrnete Prešernovo sporočilo: Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo.
Rudolf Moge, Maribor
