(KOMENTAR) Poljska v srcu

Poljske volitve so ob rekordni volilni udeležbi, 72,9-odsotni, prinesle pričakovan razplet. Demokratična opozicija je osvojila največ mandatov, toda posamični zmagovalec je vladajoča nacionalna konservativna stranka Pravo in pravičnost (PiS) Jaroslawa Kaczynskega. A vlade verjetno ne bo mogla sestaviti. Na potezi je predsednik Andrzej Duda, ki se lahko odloči, naj PiS vseeno skuša oblikovati vlado. To bi bilo tvegano početje, ki bi v Poljsko pripeljalo politično negotovost do sredine decembra. Pa tudi če bo parlament nato le izbral mandatarja, bo nova vlada do predsedniških volitev spomladi 2025 imela v predsedniku hudega oponenta, ki jo bo skušal onemogočati z veti. Da bi ta veto zavrnila, pa dosedanja opozicija v sejmu ne bo imela potrebnih 60 odstotkov glasov. PiS in njegova naravna zaveznica skrajno desna Konfederacija bosta seveda nagajala in skušala doseči predčasne volitve. Vseeno je zanju v nedeljo volilo skupno kar 45 odstotkov Poljakov.

Opozicijska Koalicija občestva (KO) se je s Tretjo potjo in Levico odlično odrezala. KO je po vrnitvi v domačo politiko na volitve pod simbolom srca popeljal nekdanji poljski premier in do leta 2019 tudi predsednik Evropskega sveta Donald Tusk. Mnogim Evropejcem je zlezel v srce s prisrčno samokritično izjavo ob inavguraciji, da bo "svojo angleščino moral še malo spolirati". Prav Tuskovi so se v predvolilni kampanji postavili po robu polonizaciji in polarizaciji Poljske, ki ju je zadnjih osem let na oblasti zganjal PiS. Poljska je zato poleg Madžarske postala črna ovca v EU. Nenehne spore z Brusljem je generirala iliberalna in suverenistična politika, ki si je podrejala sodstvo in medije, omejevala človekove pravice, predvsem ženske in skupnost LGBTQ+. PiS je v zahvalo Cerkvi, ker je z njeno izdatno pomočjo leta 2015 osvojil oblast, do absurda zreduciral pravico do splava. Zadnji trk Varšave z EU je bila zavrnitev dogovora o reformi evropske azilne politike. Kako zelo je PiS obseden s tem, kaže, da sta od štirih referendumskih vprašanj, ki so spremljala parlamentarne volitve, kar dve bili o migracijah. Namreč, ali naj Poljska odstrani fizične ovire na meji z Belorusijo in, seveda, ali naj solidarnostno sprejme begunce iz drugih evropskih držav. Pri tem imamo paradoks, saj prav Poljska gosti največ ukrajinskih beguncev - okoli milijon. Verjetno bi, če bi privolila v delitev begunskih bremen, Poljska imela celo manj beguncev, kot jih ima sedaj.

Vendar je tudi za to človekoljubno fasado več razpok. Ukrajinski begunski otroci na Poljskem so edini v EU, ki jim ni treba hoditi v poljske osnovne in srednje šole. Vlada v Varšavi meni, da lahko na daljavo, se reče on-line, sledijo ukrajinskemu pouku. To bo lahko imelo za otroke usodne posledice. Ne bodo se naučili poljsko, čeprav lahko resno dvomimo, da se bodo s straši še kdaj vrnili v domovino, predvsem na njen od vojne opustošeni vzhod. Zato bodo imeli kot odrasli večje težave pri vključitvi v poljsko družbo, pri iskanju dela. Težave se nabirajo že zdaj. Ukrajinski najstniki se požvižgajo na ukrajinsko šolo prek zaslonov in to šolo precej množično, rekli bi, špricajo. Če bo Duda, bivši član PiS, le stopil iz svoje kože in mandat za sestavo vlade dal Tusku, bo Poljska krenila po novi, evropski poti. A Tuskova vlada bo morala prisluhniti socialnim tegobam Poljakov, sicer res lahko doživi predčasne volitve.