(KOMENTAR) Pravica (za) ženske

Kdo terja, da sta omejevanje pravic in svoboda odločanja žensk nenehno na politični agendi, in zakaj? Kdo se boji samoodločbe žensk in bi kratil pravico do svobodnega odločanja o rojevanju otrok? Kdo bi gospodaril z ženskim telesom, odrejal rojstva otrok tako, da bi omejeval ali preprečil varen, zakonit, dostopen splav, ki ga krije zdravstveno zavarovanje? 

Še lahko nizamo vprašanja, se preizprašujemo in razglabljamo onkraj očitnega - okrepljenih konservativnih, avtoritarnih trendov, zlasti desničarskih in skrajno totalitarnih, ki bi spodkopavali civilizacijske dosežke, da bi obvarovali ali pridobili moč in oblast, disciplinirali in nadzorovali. Zlasti ženske.

Svobodno odločanje o rojstvu otrok je pri nas ustavno varovana pravica. Slovenija jo uresničuje v polni meri, je zgled državam, ki se oklepajo omejitev in tudi prepovedi splava. Pobuda Moj glas, moja odločitev/My voice, my choice, ki jo po Evropi udarno koordinira Inštitut 8. marec, je relativno hitro zbrala prek dvesto tisoč podpisov podpore varnemu in dostopnemu splavu. To je petina od milijona, do cilja, ki bo postavil zahtevo do novih evropskih odločevalcev. Hočemo biti naprednejši od Amerike, na nedopustne prakse iz Poljske ne pristajajmo. Nasprotno. Solidarno, s skupnim zavedanjem je nujna (re)akcija za druge, ne le za nas. Ne izpustimo priložnosti državljanske evropske pobude in tudi s svojim podpisom zahtevajmo enakopravnost.

Marta Lempart, vodja Vsepoljske ženske stavke, gibanja za pravice žensk na Poljskem, ki je vodila tudi največje proteste v zadnjih osmih letih, v pogovoru, ki ga danes objavljamo v prilogi V soboto, izpostavlja, da s številom zbranih podpisov ni zadovoljna. Prepričana je, da bi jih morali na Poljskem glede na razmere in kljub neštetim (zlasti spletnim) peticijam, ki se vrstijo in zato tudi težje nagovorijo, zbrati več. Kot izpostavlja, skušajo politični odločevalci na Poljskem narediti vse, da splava ne bi legalizirali in bi obveljala zakonodaja iz leta 1993, torej splav dovoljen le, ko je ogroženo življenje matere in ob hudih okvarah ploda. Javnomnenjske raziskave obenem odražajo prepričljivo podporo splavu, a reprodukcijske pravice kljub temu ostajajo politično regulirane in omejevane.

Nedojemljivo je, da ženske v sodobni družbi nimajo v vseh državah enakega in predvsem varnega dostopa do splava. Še bolj nedojemljivo, da posledično tudi umirajo, da zdravnikom ni povsod dovoljen poseg in se morajo ženske zatekati k nevarnim prekinitvam neželene nosečnosti. Obvarovati pravice, ki so jih ženske skozi zgodovino izborile za nas, je naša pravica, pa tudi naša dolžnost. Inštitut 8. marec v sodelovanju z vrsto organizacij po Evropi nadaljuje spletno in terensko akcijo, ki je kljub pomenu in razsežnostim šele izhodišče do sprememb, kjer so potrebne. Nedavno je pobudo ob izpostavitvi svobode odločanja podprl Aleksander Čeferin, k oddaji podpisa je pozvala tudi Severina. Državljanske pobude zlasti v današnji realnosti potrebujejo podpore in pozive vplivnih, ki nagovorijo čim širšo javnost, tudi mlade, ki jih sploh moramo imeti pred očmi.

Moj glas, moja izbira naj obvelja tudi za evropske volitve. Tudi te so priložnost, da (so)odločamo v prid demokraciji.