Podatek, da je Danijel Bešič Loredan petnajsti minister za zdravje v 28-letni sindikalni karieri prvoborca za plače zdravnikov Konrada Kuštrina, je zgovoren sam po sebi. Vse dosedanje vlade so zdravniškim pritiskom po višjih plačah do določene mere ob grožnji ali z izvedbo stavke morale popustiti. In tudi ta vlada ne bo nobena izjema. Vprašanje je le, kako plačno visoko v pogajanjih je pripravljena popuščati, da bi se izognila stavki.
Vlada se sicer zaveda, da javnost stavki zdravnikov ni naklonjena. Ob splošnem nezadovoljstvu zaradi razmer v zdravstvu je spomin na epidemični čas, ko je bila večja verjetnost, da boš zadel na tomboli, kot da boš prišel do svojega zdravnika, in na čas, ko je Janševa vlada večini zdravnikov s covidnimi dodatki omogočala zaslužke, ki so za večino nepredstavljivi, je še preveč svež. In za marsikoga, ki je zaradi prepočasne obravnave, če sploh, izgubil svojega najbližje, preveč boleč. Vzvišeni, oholi nastop sindikalno-zdravniške elite, ki zahteva le eno, višje plače, k javni podpori ne prispeva.
Plačni sistem bo treba zasnovati na temeljih, kaj bo moral nekdo za plačo opraviti, pa tudi, kaj ga čaka, če bo cilje presegal
Pa vendarle si vlada, ki si je kot ključno prioriteto zadala ureditev razmer v zdravstvu, stavke ne more privoščiti. Ne toliko zaradi zdravnikov, kjer se lahko strinjamo vsaj s tem, da je tistim na začetku poklicne kariere treba zvišati plače, temveč zaradi pacientov, ki bi bili tako na listah čakajočih še za kakšen dan, teden ali celo mesec dlje odmaknjeni od pregleda.
V tem trenutku je tako ob vladnem vztrajanju po ohranitvi aktualnega plačnega sistema, ki ob vseh parcialnih dogovorih s posameznimi poklicnimi skupinami tako rekoč razpada po vseh šivih, ključni taktični manever v pogajanjih s Fidesom odprava plačnega stropa. Ki ga je oblast spretno vključila v pogajanjih z vsemi sindikati javnega sektorja. Sindikati, vsaj večinsko, čeprav jim ni uspelo poskrbeti tudi za ureditev plač najslabše plačanih javnih uslužbencev, ne morejo zavrniti podpisa dogovora, ki večini prinaša 8,5 odstotka višje plače. Članstvo, ki osmišljuje njihov obstoj, jim tega ne bi odpustilo. Pa čeprav jih je vlada v tem letu odpravila le s polovičnim pokritjem inflacije.
Odprava plačnega stropa v naslednjem koraku vladi, ki napoveduje, da bo plačni sistem do srede prihodnjega leta postavila na nove temelje, odpira pot do raztegnitve plačne lestvice. Slednje bi omogočilo tudi izboljšanje funkcionarskih plač, ki jih prav tako treba nujno popraviti, saj najboljši kader tovrstne funkcije ne zanimajo več. Sodniki, ki sodijo med funkcionarje, že grozijo s stavko. Pa vendarle tudi odprava plačnega stropa kakor tudi raztegnitev plačne lestvice ključne težave plačnega sistema ne bo odpravila.
Tako v zdravstvu kot v javnem sektorju nasploh je plačni sistem treba zasnovati na temeljih, kjer bo s plačo tudi jasno določeno, kaj bo moral nekdo za določeno plačo opraviti, pa tudi, kaj ga čaka, če bo cilje presegal. In kaj, če jih ne bo. To mora biti, če želi vlada v prihodnjem letu zastaviti nov plačni pristop, ključno.