Slovenija je v spirali stavk v javnem sektorju. Začnimo s sodniki, ki so protestirali, in tožilci, ki bodo stavkali jutri. Zgodbo si je zakuhala vlada sama z "vrhunskim " menedžerjem na čelu, ki je obljubljal happy end, a niti ustavne odločbe ni pripravljen uresničiti pravočasno. Požvižga se na pravno državo. Plačali bomo davkoplačevalci, ko bodo sodniki uspešni s tožbami.
Tudi pri zdravniški stavki, ki teče tretji teden, in prvi množični stavki uradnikov na upravnih enotah v zgodovini države, vlada ni brez odgovornosti. Do stavkovne spirale, v kateri smo popolnoma nedolžni znašli prav bolniki in stranke, je v največji meri pripeljala nesposobnost vlade. Ta se ne loti reform, ki jih je sama napovedovala, in jih tudi jasno ne začrta, da bi vsi, ki se jih tičejo, vedeli, kaj jih čaka. Plačna reforma za vlado zagotovo predstavlja velik politični zalogaj in tveganje. Ko je ugotovila, da je ni sposobna izpogajati v rokih, na katere je sama pristala, zdaj vedno znova ponavlja, naj počakajo, da se dogovorijo z vsemi. Četudi, denimo, na upravnih enotah že skoraj desetletje opozarjajo, da je pripad zadev tako velik, da uradniki, ki kljub sramotno nizkim plačam ostajajo, ne uspejo oddelati niti sprotnih zadev, kaj šele, da bi se lahko lotili zaostankov. Vse nakopičene težave niso zgolj plačne narave. Zato ni razumljivo, zakaj ministrstvo za javno upravo nikakor ne odobri prerazporeditve dodatnih zadev iz Ljubljane na manj obremenjene enote in zakaj na notranjem ministrstvu ne soglašajo z odpravo krajevnih pristojnosti v zadevah, kakršna je na primer prijava prebivališča.
Priča smo začaranemu krogu propadanja javnih sistemov in podsistemov
Uradniška in zdravniška stavka sta razkrili še nekaj. Hierarhijo vrednotenja poklicev. Na eni strani vodstvo zdravniškega sindikata Fides goji kult bogov v belem in zahteva nič več in nič manj kot 30-odstotni začasni dodatek do uvedbe zdravniškega stebra s 3,85-kratnikom povprečne plače za najbolj izkušene zdravnike, ne upoštevajoč razporeditev plač, makroekonomsko sliko in zmožnosti države. S svojim komuniciranjem za sabo ruši tudi vse vezi s tistimi, katerih podporo nujno potrebuje. Na drugi strani uradništvo, ki ne nazadnje z izdajo različnih dovoljenj in dokumentov odloča o naših usodah, za najslabše plačane kot izhodišče zahteva minimalno plačo. Za tiste z univerzitetno izobrazbo primerljive nazive z uradniki na ministrstvih.
Nezadovoljni z odnosom vlade, ki je bil pred imenovanjem pogajalske skupine res pišmeuharski, fidesovci grozijo z umikom zdravniških soglasij k delu preko polnega delovnega časa. Če se za to odločijo tisti, ki so jih običajno polna usta etičnosti in skrbi za pacienta, bi bilo prav, da bi tudi vodstva zavodov umaknila soglasja za delo pri drugih delodajalcih. Da si bodo zdravnice in zdravniki res lahko odpočili.
Ni se bati, da bi zato v Sloveniji doživeli razcvet zasebnega zdravstva – na resnično prostem trgu. Ne le, da si ga večina enostavno ne more privoščiti, zasebnikov ne zanimajo najdražji posegi in zdravljenja, saj tam ni dovolj zaslužka.
Na vsak način se bomo zaradi vladne nesposobnosti pravočasno doreči tudi plačno reformo znašli v začaranem krogu pospešenega propadanja javnih sistemov in podsistemov.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
