(KOMENTAR) Zmaga, preboj na EP, a kritike: Je to sramota?

Vtis ni bil najboljši, a v košarki štejejo točke. Ena več od Portugalcev, in Slovenija je na EuroBasketu. Predčasno, po dveh od treh ciklov kvalifikacij. Če odštejemo gostitelje, ki jim je sodelovanje avtomatsko podarjeno, je tako zgodnja uvrstitev uspela le več ali manj pomembnim košarkarskim (vele)silam Španiji, Srbiji, Litvi, Turčiji, Italiji in Izraelu, ki imajo v evroligi vsaj po enega klubskega predstavnika. Kje so slovenski temelji, torej klubska košarka, vemo - paradni konj je minulo sezono v drugoligaškem evropskem pokalu končal povsem na dnu, letos se drži povprečja, ostali so irelevantni.  

Daleč so časi, ko smo imeli reprezentanco sestavljeno iz kopice NBA-jevcev in vidnih evroligašev. Obenem je že sedem let v veljavi sistem kvalifikacij za velika tekmovanja, na katerih na najboljše košarkarje skorajda ne gre računati. Mednarodne košarkarske zveze Fibe to očitno ne moti dovolj za sklenitev dogovora z evroligo, da se urniki ne bi prekrivali. Izenačitev kakovostnega nivoja sodelujočih namreč tudi malim košarkarskim nacijam daje možnost, da presenetijo velikane. In to se redno dogaja. Samo letos smo videli, kako Velika Britanija premaguje Grčijo, Belgija Španijo, Estonija Litvo, Bolgarija Nemčijo ... In Portugalska Slovenijo. 

Luka Dončić, Giannis Antetokounmpo in brata Wagner se onstran Atlantika najbrž križajo ob pogledu na rezultate, vedoč, da bi bili v popolnih postavah znanstvena fantastika. Da je izrojen sistem kvalifikacij po ugledu Slovenije, ki ima že zaradi majhnosti države precej omejen nabor kakovostnih košarkarjev, udaril še bolj, pa je poskrbel čas uvedbe - takoj po šampionskem EuroBasketu 2017. Nesreča v sreči. Nepremagljiva sila, ki je zapovrstjo potolkla Francijo, Grčijo, Latvijo, Španijo in Srbijo, se je praktično čez noč spremenila v brezzobega tigra proti nekoč košarkarsko eksotičnim Belorusom, Madžarom ali, kot nazadnje, Portugalcem. Razvajeni, morda zaslepljeni po zgodovinskem dosežku ob tovrstnih športnih rezultatih (še preveč) radi opletamo z izrazi sramota, blamaža in kar je še tovrstnih sopomenk. 

A v Fibini igrici - ne, kdo ima najboljše moštvo, ampak kdo ima najboljše razpoložljivo moštvo, ko mu odstraniš smetano - so številne tradicionalno močne države že plačale davek. Med 24 udeleženkami EuroBasketa 2022 ni bilo denimo Latvije, enak scenarij za 2025 grozi Hrvatom, še celo aktualni svetovni prvaki Nemci se tresejo za uvrstitev. Hkrati se je razširil krog motiviranih eksotov, ki z vselej enakimi, že uigranimi postavami prežijo na slovite skalpe. Že od uvodnih tovrstnih kvalifikacij, ko je zgrešila preboj na svetovno prvenstvo 2019, Slovenija v tej igri kaže ranljivost, in nič drugače ni bilo v minulem ciklu. Cel kup manjkajočih - s priimki Dončić, Čančar, Samar, Nikolić, Hrovat, (Bine) Prepelič, Klavžar, Ciani, Morgan, Tobey in Nebo bi malodane lahko sestavili še eno reprezentanco - je povsem spremenil podobo ekipe. Razlogi so številni. Poškodbe so sestavni del igre, nekateri si ne upajo ugovarjati klubskim zahtevam, ameriška študentska liga NCAA z uvedbo plačil pobira vedno več evropskih talentov, reprezentanci pa ne gre v prid niti oportunistična logika množične naturalizacije Američanov. Spomnimo - lani je skoraj celotne priprave za SP oddelal Jordan Morgan, a je na tekmovanje v zadnjem hipu odšel Mike Tobey, minulo poletje pa je on oddelal skoraj celotne priprave za olimpijske kvalifikacije, kjer je naposled zaigral Josh Nebo. Ne gre se torej čuditi, da se v minulih dneh ob poškodbi Neba ekipi ni pridružil ne Morgan, ki po novem igra v Južni Koreji, ne Tobey, bojda zaradi "osebnih" razlogov.

Ob vseh odsotnostih je staroselcem oziroma že kar veteranom, rezervistom šampionske generacije (Prepelič, Blažič, Murić, Zoran Dragić, Rebec, Dimec) selektor Aleksander Sekulić hočeš nočeš moral priključiti skoraj popolne novince (Daneu, Padjen, Mirtič, Jurković, Cerkvenik, pogojno tudi Ščuka in Stergar). Bolj kot vprašanje, zakaj staro in mlado ni šlo skupaj - na voljo za uigravanje je bilo le par treningov -, bi slovensko košarko moralo zanimati, kje so zdaj igralci v najboljših igralskih letih, ki se jih je minula leta forsiralo, da ne bi nastala takšna generacijska vrzel (Glas, Šiško, Mesiček, Macura, Kosi, Kunc, Krampelj ...). 

Ob pomanjkanju igralcev, ki znajo povleči voz, se je igra reprezentance v zadnjih letih zreducirala le na taktiko "daj Prepeliču (v kvalifikacijah)/Dončiću (na velikih tekmovanjih) žogo" in upanje na najboljše. "Uličarji" s svojim prvim glasnikom so prepričani, da je krivda na selektorju in vodstvu reprezentance. Da je skrajni čas za kadrovske menjave, dokler je Luka Dončić še v najboljših letih in dokler še nismo zapravili talenta nove izjemne generacije - aktualnih evropskih podprvakov do 20 let in bronastih do 18 let. Najbrž pa bo pri vsem skupaj imel zadnjo besedo Dončić. Pa ne Saša, športni direktor. V modernih časih se sprašuje zvezdnike. Luka pa je vendarle alfa, omega in vse vmes slovenske reprezentančne košarke. Za Sekulića, ki za razliko od denimo Zdovca zvezdnikom pušča več svobode, pa je to tako sreča kot prekletstvo.