Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je po tem, ko je ameriški predsednik Joe Biden zavoljo orkana Milton odpovedal sobotni obisk ameriške vojaške baze Ramstein v Nemčiji, sam vzel pot pod noge. V 36 urah je obredel ključne zahodne zaveznice, da bi jim v Londonu, Parizu, Rimu in sinoči še v Berlinu predstavil svoj "zmagoviti načrt", če ga že ne more vsem naenkrat na odpovedanem vrhu kontaktne skupine v Ramsteinu. 

Tudi ta njegova odločitev kaže, kako gre Ukrajini na bojiščih za nohte. Prvi obupni izraz občutka poraza je bil vdor ukrajinske vojske v rusko regijo Kursk. Ni se izteklo po načrtih. Kijev je upal, da bo morala Moskva pomemben del oboroženih sil, ki sicer po polževo, a zanesljivo napredujejo na vzhodnih ukrajinskih bojiščih - sicer ob astronomskem številu žrtev na obeh straneh - preusmeriti v obrambo pri Kursku. Ruski predsednik Vladimir Putin ni nasedel. Za Kursk bo še čas, tudi če ga Rusija ne bo povsem obranila z orožjem. Gre pač za nedvomno rusko ozemlje, ki ji bo gotovo spet pripadlo na tak ali drugačen način. Drugo so anektirana ukrajinska ozemlja od Krima do provinc v Donbasu, ki si jih je Putin na referendumu priključil že po pol leta vojne. Tam je Moskva, ki očitno še sama ne verjame referendumskim izidom, prepričana, da sme in mora novo mejo zarisati s krvjo. 

Zelenski šele sedaj spoznava, da zahodni zavezniki z ZDA in Natom na čelu - pri čemer ima najbolj potrpežljiva ušesa novi generalni sekretar pakta Mark Rutte - le niso pripravljeni tvegati vsega. Sploh pa ne odkritega, morda celo jedrskega spopada z Rusijo. Izpod prstov mu utegne zdrseti tudi dosedanji obseg ameriške podpore, če na predsedniških volitvah čez lužo čez slab mesec zmaga druga opcija. Če mu je sploh prišlo do zavesti, se mu gotovo kolca, da ni že po mesecu dni ruske agresije privolil v predlog premirja, ki naj bi ga sklenili v Carigradu. Tedaj je še naivno in trmasto verjel, da bodo zahodnjaki storili vse v podporo ukrajinskemu boju za pravično stvar, kjer pa bi kolateralna škoda menda bil ne le umik, temveč tudi propad Rusije kot velesile.

Od tod trmasta volja Zelenskega in njegova triumfalna retorika o "zmagovitem načrtu" in "koncu vojne prihodnje leto", o čemer je sredi tedna razpredal na vrhu Ukrajina-Jugovzhodna Evropa v Dubrovniku. A gre bolj za samotolažilno naracijo. Kot z brutalno točnostjo ugotavljajo resni analitiki, ta nima temelja v realnosti. Bruseljski spletni časopis Politico je možnosti načrta Zelenskega za uspeh ocenil takole: Ukrajinska pot v Nato je nerealna oziroma oddaljena v nedogledno prihodnosti, zaščita ukrajinskega neba bo le tolikšna, kolikor ga bo sposobna braniti ukrajinska vojska, čeprav z zahodnimi sistemi, saj Nato iz drugih držav, Poljske in Romunije, ne bo tolkel po ruskih raketah. Mimogrede, nekaj čisto drugega počneta Natovi vodilni članici ZDA in Velika Britanija, ko gre za iranske rakete, ki letijo nad Izrael. Ukrajina tudi zlepa ne bo dobila privolitve, da bi z zahodnim orožjem udarila globoko po ciljih v Rusiji. Zahod se namreč boji ruskega jedrskega odgovora. Spričo tega tudi Nemčija ne misli Ukrajini dati svojih močnih križarskih raket Taurus. Edina točka, ki bi morda šla skozi, je, da Ukrajina na svojem ozemlju ob vlaganjih zahoda spodbudi lastno orožarsko industrijo. 

V teh konstelacijah so torej točke zmagovitega načrta Zelenskega komaj kaj več kot pobožne želje.