(MNENJA) Drobtinice

Med Slovenci imamo zagnane, kreativne in uspešne ljudi, ki so uspeli s svojimi idejami, talentom, trdim delom ali vsem naštetim skupaj, neredko pa srečamo tudi take, ki radi prosto po Miru Cerarju jamrajo ali sikajo, kako se nič ne da, kako jim nihče ničesar ne omogoči, da ali ponudi. Slednji prst nezadovoljstva pogosto uperijo v Ljubljano, na vlado, občino ... A moramo večkrat pritrditi, da je majhna Slovenija vse bolj centralizirana, življenje ljudi v regijah okoli pa odvisno od odnosa države in uresničevanja vladnih politik. Vsekakor ukvarjanje s preteklostjo, že zdavnaj dokončano drugo svetovno vojno in podobno simboliko kaže na odsotnost občutka za soljudi ter čas in prostor, v katerem živimo.

Slovenija tukaj tone že dolgo, saj so razlike v razvitosti in kvaliteti življenja vse večje zaradi neenakih pogojev. Tretja razvojna (k)os(t) in podobni projekti, ki bi povezali sever z jugom, podeželje s centrom, s svojo počasno izvedbo sodijo v Guinnessovo knjigo rekordov, žal očitno še nekaj časa tudi v njeno naslednjo izdajo. Na Koroškem, kjer to kost glodajo že desetletja, zato iščejo rešitve in se ozirajo - proti Celovcu. Budžeta programov​ Interreg Slovenija/Avstrija v obeh zadnjih programskih obdobjih nista večja od 41 milijonov evrov letno, a po drobtinicah ponujata prav to, česar domovina ne ponudi, pa katerakoli vlada je na oblasti. Lepih besed in zavezujočih rokov je bilo že preveč, glasov vpijočih v puščavi pa tudi.

Z ustanovitvijo čezmejnega Geoparka Karavanke, v katerem sodelujejo partnerji z obeh strani meje, so Korošci uspešno pridobili nekaj milijonov za skupni turistični razvoj Koroške. Ne, ne gre za razmah, daleč od tega, ampak postopne korake, drobtinice, ki hkrati povezujejo ljudi, ki živijo na prometno zakletem območju. Meja, ki je nekoč spominjala na železno zaveso, se tako odpira skozi majhne povezovalne projekte, grd madež je sicer mejna kontrola na meji, ki Avstrijce znova pokaže v neevropski luči.

Programi sodelovanja Interreg Slovenija-Avstrija še zdaleč niso le koroški, saj vključujejo kar 16 regij z obeh strani meje, in zato je aktualni, čez 40-milijonski razpis, na katerega je prispelo 36 prijav, priložnost za vsa območja, da postanejo, kot pravijo cilji, odpornejša in bolj trajnostna, sposobnejša, konkurenčnejša. Geopark, ki ima sicer tudi polno podporo koroške deželne vlade, ima tudi tokrat računico z novim projektom, a je razpis priložnost tudi za Podravje, Pomurje, Celjsko, Gorenjsko in druge regije. Denar torej je, le pobrati ga je treba.

Pilotno skušajo interregovci tokrat čezmejno povezati tudi tiste najmanjše, kot so društva z razpisom za male projekte, dogodke, delavnice, krepitev zaupanja in sodelovanja, pri čemer bo tokrat prvič tretjina vrednosti projekta plačana vnaprej, prijave pa poenostavljene. Tudi to je signal, da razumejo problematiko majhnih, saj prav zalaganje denarja, čakanje na vračilo in mukotrpno izpolnjevanje prijavnih obrazcev marsikoga od prostovoljcev, ki vestno skrbijo za društveno življenje, odvrača od aktivacije. Poti so torej nakazane in dobro bi bilo, da bi se potenciala zavedali tudi drugi, ne le tisti, ki so jim razpisi postali preživetvena strategija.