Rezanje

Če bi zarezali v živo in neposredno, bi glavna poanta mariborskega podjetja Cutting Edge morala biti Cutting the Top. V podjetju, ki šiva za avtomobilsko industrijo različnih evropskih znamk, bi morali porezati pri vrhu, v poslovodstvu in lastništvu. A ker je v tej državi marsikaj nemogoče in zapleteno, pokvarjenim praksam ni videti konca. Tisti na spodnjem robu hierarhije ostajajo siromaki, tisti na vrhu pa nedotakljivi junaki. V čaščenju pomembnosti voditi biznis, biti šef in aksioma gospodarske svobode delavcem, ki jih prestavljajo iz enega ugaslega v drugo na novo ustanovljeno podjetje kot krompir, sporočajo, da delavci pač nimajo krompirja. Če nimajo krompirja, pa nimajo niti za krompir, ko jim režejo plače in z njimi zamujajo. Čeprav plačilo za opravljeno delo ne bi smelo biti stvar krompirja ali sreče. 

Ozadja in zgodovina Cutting Edga so že tisočkrat slišana zgodba, ampak jo velja ponovno osvetliti. Vsakič je boleča, osupljiva in nesprejemljiva, a hitro pozabljena in le še ena v nizu, ki se v različnih panogah slovenskega gospodarstva ponavljajo desetletja, medtem ko se sučejo na meji zakona in etičnih meril ali celo spogledujejo s kriminalom. Tekstilna industrija z nižje izobraženimi, slabo plačanimi delavci in brutalno konkurenco na globalnem trgu izstopa.

Podjetje, ki ima tovarno v Melju, je nastalo na pogorišču nekdanje velike in ugledne mariborske tekstilne industrije. Zaposlene, pretežno ženske, šivajo različne dele za avtomobile, denimo usnjene preobleke za nesramno precenjene znamke, v kakršnih se nikoli ne bodo vozile v službo, kot so Mercedes, Lamborghini, Audi itd. Predhodnik Cutting Edga, podjetje Z-Line Automotive, ki je v lasti avstrijskega holdinga, je šel v stečaj. Nekaj zaposlenih je pristalo na cesti, nekaj so jih že prej odpustili, nekaj pa premestili, a ne lokacijsko, samo formalnopravno na novo firmo Cutting Edge v lasti nemško-avstrijsko-italijanske združbe. Čeprav so šivale kar v istih prostorih, pri istih strojih, le pod drugim imenom, to ni bila ovira za nadaljevanje iste roparske strategije. Dobivale so lekcije o tem, da naj molčijo in se za socialno varnost bojijo, medtem ko so se na direktorskih mestih menjavala slovenska in tuja imena, brez kakšnih markantnih strokovnih referenc. Zaradi verižnega neizplačevanja plač, sumljivega poslovanja in ravnanja z zaposlenimi, med drugim naj bi jih bili pod pretvezo izobraževanja pošiljali v tujino in prodajali tujim delodajalcem, je sindikat podal prijavo na inšpektorat za delo. Ta je spisal globe in vodstvo Cutting Edga kazensko ovadil policiji. 

Zakaj inšpektorski poskus discipliniranja z denarno kaznijo ni učinkovit, se v naši državi ne sprašujemo več. Kazni so prenizke, v mnogih primerih se zataknejo nekje med terjatvami. Da se ovadbe dolgo procesirajo, hitro zavržejo ali pogrnejo zaradi procesnih napak, se tudi več ne čudimo. Se pa čudimo, ker mariborsko tekstilno podjetje, kot kaže, dobiva še eno, identično nadaljevanje. Posel Cutting Edga naj bi prekanalizirali na firmo Remik romunske državljanke, ki jo je prevzela pred dnevi, čeprav menda nima delovnega dovoljenja, niti še nikoli ni bila v Sloveniji, prejšnji lastnik pa zbuja vse prej kot zaupanje. Celjski podjetnik se namreč kot direktor in lastnik pojavlja v več kot 150 podjetjih. Kdo bo spet porezan in kdo bi moral biti, je kajpak retorično vprašanje.