Ruplov odstop: Strokovno utemeljen ali politični premik?

Trdi, da gre za strokovno utemeljen premik, ki se je zaradi Ruplovega slabega vodenja enostavno moral zgoditi.

To uradno stališče ni presenetljivo. Paradoksalno pa se zdi, da ob poizvedovanju o Ruplovem delu v strokovni javnosti - ki jo je kot najglasnejšega kritika ministrica v zadnjih dneh omenila na vsaj treh koncih - vsi prikladno molčijo. Če je bilo doslej vsem jasno, da je Rupel slab direktor, se je upravičeno vprašati, zakaj so v trenutku "prostovoljnega" odstopa (vedno bolj se namreč dozdeva, da so ga v odstop na ministrstvu nežno potisnili) glasovi, ki so bili ključni za njegov odhod, nenadno potihnili.

Ministrstvo za kulturo noče jasno opredeliti, od kod so prihajale informacije o neučinkovitosti, Ruplove napake našteva vse povprek, predvsem pa brez številk in konkretnih informacij o rokih, ki niso bili upoštevani, ter o zamudah pri pripravi Frankfurtskega sejma. Nihče od predstavnikov strokovne javnosti odkrito ne pritrjuje Asti Vrečko, ki Rupla dolži hudih nepravilnosti, obenem pa tudi njemu nihče ne brani hrbta. Oba branita le sama sebe in zdi se, da gre pri zamenjavi direktorja JAK v končni fazi za konflikt med Asto Vrečko in Dimitrijem Ruplom, ne pa med kulturnim ministrstvom in JAK. Rupel in Vrečkova se borita ena na ena. Zase sta, kot je to pač v navadi, rezervirala cel ring. In treba ju je gledati.

Še zdaleč ne trdim, da je bil Rupel že ob nastopu primeren za vodjo tako pomembne slovenske agencije. Vse poklicne poti, po katerih je doslej stopal, je prekinil nekje na polovici - bil je župan, minister, direktor - in vedno je odšel predčasno. Tudi pri procesu izbora knjig, ki so jih založniki nameravali predstaviti na Frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2023, so bili postopki dvomljivi in pristranski. Vendar pa ministrstvo, če bi dalo kaj nase, Ruplu ne bi nalagalo še krivde za počasno črpanje kohezijskih sredstev, s katerim bo Slovenija plačala svojo udeležbo na Frankfurtskem sejmu. Državotvorno ministrstvo, ki se zaveda pomena prisotnosti slovenske knjige v tujini, bi sredstva zagotovilo samo.

Zaskrbljujoča je tudi komunikacija kulturnega ministrstva, iz katere lahko novinar hitro razbere njihovo prepričanje, da smo tukaj "vsi prijatelji" in da se "razumemo". Očitno imajo občutek, da bomo prizanašali in po hitrem postopku "zapirali zadeve", o katerih se jim ne ljubi govoriti. Vse zato, ker pač gre za nesimpatičnega Rupla in simpatično ministrico Vrečko.

Spraševati bomo nehali, ko bo ministrstvo za kulturo prepričljivo dokazalo, da v primeru JAK ne kadruje s političnimi nameni, ampak strokovnimi. Za zdaj jim to še ni uspelo. Če tega ne bodo storili, bodo izgubili titulo prijaznih in pravičnih ter celo kredibilnih, za katero si tako odkrito prizadevajo. Skrajni čas je, da skrb za knjigo, tudi slovensko, prevzame stroka, ki ni nujno vedno podaljšek desne ali leve vladne opcije.