Šel sem iz radovednosti in kratkočasja, toda Siddharta v Mariboru v petek zvečer se je proti pričakovanjem - mojim - izkazala za enega najbolj neverjetnih koncertov, na katerih sem kdaj bil.
Vse se je lepo urajmalo. Bila je tako rekoč otvoritev Festivala Lent. Bilo je na Rotovškem trgu (ki bi ga bilo treba nujno še kdaj izkoristiti za mezzoglasne glasbene zadeve). S socialnega stališča in s korono v zraku je bila to ne nova normalnost, ampak dobra, stara normalnost. Skoraj ta prava. Veliko ljudi. No, precej. Za trenutne pojme in navade že kar gužva.
Bilo je tudi dovolj špricerja s haložanom.
In bil je bend. Ikonični, oboževani, legendarni bend, ki - tako kot noben bend - ni nastopal v živo že nekaj mesecev in se je za restart še posebej potrudil.
In ne nazadnje, bila je publika, ki tudi ni bila že celo večnost na poštenem koncertu in si je dala duška - in prinesla noter vse in še več, za kar je bila prikrajšana.
Da je Siddharta zastavila koncept koncerta kot unplugged, se je izkazalo za odlično pogruntavščino. To se je zelo prilegalo ambientu. Približno 30 krat 100 metrov velik trg v starem mestnem jedru ne bi prenesel zvočno in vizualno agresivnejše glasbe, svoje pa je prispevala tudi zreducirana publika. Pod odrom na severnem delu trga je bilo v parterju kakih 200 do 250 primerno distanciranih in pridno sedečih obiskovalcev, v spodnji polovici in pod velbi v prvem nadstropju pa še enkrat toliko avtmigecev in povabljencev.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
