Vojvoda Janez

Je to pogum ali norost, o kateri je ob čestitkah premierju včeraj govoril Zdravko Počivalšek? Predsedniki vlad treh evropskih držav, Slovenije, Poljske in Češke, so na vlaku proti Kijevu zato, da izrazijo solidarnost EU z napadeno Ukrajino. Po kakšni logiki prav te tri države? Kot kaže, nekega globljega premisleka na ravni EU pri pošiljanju te "delegacije" ni bilo, to ni usklajena evropska diplomatska akcija. Trojica je svoje kolege pred dnevi na neformalnem vrhu v Versaillesu obvestila o svoji nameri in včeraj krenila na pot. Brez uradnega mandata Sveta EU ali katere druge mednarodne organizacije. Mogoče so jim pot celo odsvetovali in zdaj le držijo pesti, da se vse skupaj dobro izteče.

Zakaj konkretno šefi treh držav, ki sicer tvorijo evroskeptično linijo v EU (in njihovi sodelavci, katerih družine si sedaj prav tako doma grizejo nohte), nosijo glavo na prodaj sredi vojne vihre, kjer jim nihče ne more zagotoviti varnega prehoda? Menda gre za simbolično gesto. Upajmo, da pri tem ostane. Vsekakor ne gre za voditelje držav, ki imajo v EU glavno besedo, še manj bodo te države kakorkoli odločale o ustavitvi vojne v Ukrajini. Če bi igrali vlogo slov, prenašalcev pomembnega sporočila med sprtima stranema, bi lahko cinično ugotovili, da je pač običaj, ko odločevalci na nevarno pot pošljejo nekoga, ki ga ni škoda, ki je pogrešljiv.

Ampak v tem primeru ne gre za nikakršna pogajanja, ampak očitno tudi za marketinško potezo in izkoriščanje tragedije v Ukrajini za notranjepolitične cilje in (ponekod predvolilno) dvigovanje ratinga teh treh politikov. Na Poljskem pada podpora vladajoči konservativni stranki Zakon in pravičnost (PiS) zaradi nezadržane podpore beguncem iz Ukrajine in migracijam sicer izrazito nenaklonjene politične stranke.

Podobno je pri nas. Volitve se bližajo, smo v odločilnih tednih. Nova kriza, tokrat v Ukrajini, Janši pride prav za dvigovanje imidža pred njegovimi volivci in preusmerjanje pozornosti od notranjepolitičnih razprav, denimo o stanju zdravstva in vse večji draginji. Vprašati se je treba le, ali so volivci v Sloveniji res tako naivni, da bi spremenili svoje politične preference in odločitev o oddaji glasu zgolj zato, ker se je Janša odpravil na tvegano pot k heroju Zelenskemu, iz katerega so se v SDS še pred časom odkrito norčevali. Najbrž je naivno tudi pričakovanje, da bodo Slovenci kar naenkrat pozabili, s kom je Janša politično paktiral (Salvini, Orban, Vučić, sicer vsi izrazito prokremeljski politiki) in kako negativen odnos do vojnih beguncev je vse do izbruha ukrajinske krize imela SDS. Volivci se bodo tudi spomnili, da so se norčevali iz tragično utopljene kurdske begunske deklice v reki Dragonji.

Če gre za utrjevanje kulta osebnosti Janeza Janše, je ta med njegovimi podporniki že tako vzpostavljen, med drugimi, bolj zmernimi volivci pa najbrž njegova hujskaška retorika kvečjemu zbuja odpor. Recimo; Janša kot šef države brez kakršnegakoli vojaškega letalstva poziva Nato k zaprtju neba nad Ukrajino. Ne glede na ocene o smotrnosti takšne poteze, v nobenem primeru je ne bodo izvedli Slovenci, ampak piloti drugih držav Nata. Kot pravijo po domače, s tujim je lahko po koprivah mahati.

In ne nazadnje, običajen državljan Slovenije od "svojega" predsednika vlade upravičeno pričakuje, da ne bo šel na pot, kjer mu grozi smrt. Je predstavnik vseh državljanov, hočeš nočeš, in kot predstavnik vseh državljanov je dolžan skrbeti za lastno varnost. Razen če si želi, da mu čim prej postavijo spomenik.