Tanja Fajnik Milakovič
Pogosto slišimo, kako pomembno je, da stopimo iz cone udobja, saj nam to omogoči, da izkoristimo svoj potencial in živimo polno življenje. Izraz "cona udobja" naj bi prvi leta 2009 skoval Alasdair White, poslovni svetovalec, predavatelj in avtor številnih poslovnih knjig s področja upravljanja človeških virov.
Sprememb nas je vedno strah
Definicija cone udobja pravi, da je to območje psihološkega stanja, v katerem je posamezniku vse domače in znano, zato je sproščen in brez težav obvladuje življenje ali področje življenja, kjer je v coni udobja. Ravni stresa so nizke, njegovo delovanje je stabilno in lahko je visoko produktiven. Vendar pa se definicija tukaj ne konča. Krivulja stabilnega stanja in optimalnega delovanja se namreč kmalu prevesi navzdol, kar vodi do nezadovoljstva, slabšega delovanja in produktivnosti. Zato je pomembno, da znamo pravočasno stopiti iz cone udobja, namesto da vztrajamo v njej. Čeprav vsak potrebuje varno zavetje poznanega, je tisto, kar nam resnično lahko spremeni življenje, pravzaprav neudobje. Preveč udobja nam v bistvu lahko zelo škoduje. Varno območje je hkrati namreč zelo omejujoče, ne dovoli prostora za drugačne poglede na svet, nove načine delovanja in nova spoznanja, ki nam lahko zelo koristijo. Da zapustimo cono udobja, ne pomeni nujno, da naredimo drastične spremembe in na glavo postavimo celo svoje življenje.
Omejitve si postavljamo sami
Meje naše cone udobja so postavljene okoli vsega, kar počnemo. Od kariere, medosebnih odnosov, zdravega načina življenja, učenja, raziskovanja, potovanja, videza.
Naša cona udobja nas bo ovirala, da se končno odpravimo v telovadnico, ki jo že dolgo raziskujemo na spletu. Zaradi cone udobja ne želimo spremeniti prehrane in stopiti v nov svet prehransko uravnoteženih obrokov. Ko se želimo naučiti in raziskati nekaj novega, nas cona udobja prav tako lahko omejuje. Pravimo, da nimamo časa za telovadnico, da je ne potrebujemo, ker imamo veliko fizičnega dela na delovnem mestu, ne potrebujemo aerobike, ker tečemo za svojim majhnim otrokom. Ali pa pravimo, da smo imeli dovolj šole, se naučili vsega in nam ni treba spet sedeti v klopi in poslušati predavanj. Smo dovolj stari, da se nam ni treba več učiti in vemo vse, kar moramo vedeti. Slišite svojo cono udobja, ki vam šepeta v uho, da tega seminarja ne potrebujete in da je to samo tratenje denarja in časa?
Zelo smo pogumni, ko se hvalimo, da smo odprtega uma, se radi učimo in delamo na sebi, preizkušamo nove stvari in tako naprej. A ko res pride do tega, da lahko nekaj naredimo, raje obujemo svoje copate, oblečemo pižamo in ostanemo v objemu svoje cone udobja. Tako sami sebi preprečimo vsak napredek, učenje, novo znanje in posledično tudi kakovost življenja.
"Stopiti iz cone udobja lahko za posameznika pomeni že vsako spremembo na delovnem mestu. Denimo zgolj novi sedežni red v službi ali uvajanje novega računalniškega programa. Ljudje potrebujemo nekaj časa, da usvojimo novo veščino ali se privadimo na nove okoliščine. Nismo najbolj naklonjeni spremembam, strah nas je, ker ne vemo, kaj nas čaka. Kadar gre za kakršnekoli organizacijske spremembe v našem delovnem okolju, ki jih želi vpeljati delodajalec, je ključnega pomena dobra komunikacija z zaposlenimi," poudarja psihologinja Eva Boštjančič in svetuje: "Zato mora dober delodajalec vsako spremembo načrtovati že veliko prej, preden jo začne uvajati. Predvideti je treba tudi morebitne težave, ki se bodo pojavile, in jih sproti reševati. Zaposlenim je treba nujno predstaviti tudi namen in cilj sprememb. Prav tako pa je zelo pomembno, da po uvedbi sprememb preverjamo, kako se zaposleni počutijo."
Eni so za novo, drugi iščejo izgovore
Seveda sprememb na karierni poti, ki so danes nujne in bolj pogoste kot v preteklosti, ne doživljajo vsi enako. Eni so bolj fleksibilni in odprti za nove izkušnje, drugi manj. In ne velja, da imajo pri tem praviloma več težav starejši kot mlajši. Tudi mnogi starejši zaposleni so odprti za nove izkušnje. Nova izkušnja je tudi zamenjava službe. Tudi to je velika sprememba v življenju, korak iz cone udobja. Kdo se zanjo laže odločiti in kdo ne? "Psihologi ločimo med posamezniki, ki sami nadzirajo svoje življenje, in tistimi, ki menijo, da njihovo življenje nadzira nekdo drug, od zunaj, nadzira njihovo življenje. Slednji bodo vedno iskali izgovore, zakaj ne zamenjajo službe, v kateri so nezadovoljni, bodisi z delom, plačo ali odnosi. Rekli bodo: ni druge priložnosti, sem prestar, povsod je isto,....Medtem, ko prvi, tukaj pa lahko rečemo, da predvsem mladi, ravnajo povsem drugače, ko so nezadovoljni s svojo službo. Takoj začnejo iskali druge možnosti, manj so vztrajni in prilagodljivi. Ob tem bi vseeno opozorila, da je vendarle pomembno vsaj nekaj časa vztrajati na enem delovnem mestu, saj ima vsako prijetne in neprijetne valove, tako kot morje. Ko se odločimo za zamenjavo službe ali povsem novo karierno pot, to ne sme biti posledica trenutnega razočaranja in besa. Take odločitve je treba prespati in dobro pretehtati, ne nazadnje so povezane tudi z denarjem, našo eksistenco," svetuje Boštjančičeva.
Znanost na strani zapuščanja cone udobja
Hormoni, ki se izločajo, ko premikamo meje in naredimo nekaj zase:
Dopamin: odlašanje, nizka raven samospoštovanja in pomanjkanje navdušenja so povezani z nizko stopnjo dopamina v možganih. Da bi zagotovili, da ga imamo dovolj, potrebujemo cilje in želje, ki jih bomo dosegli z akcijo. Vedno se po treningu vsi počutimo polni samospoštovanja in navdušenja. Telo je izločalo dopamin, ker smo med treningom aktivno delali za dosego določenega cilja.
Serotonin: izbruhne v vsakem trenutku, v katerem se počutimo pomembno in posebno. Osamljenost in depresija se pojavita, ko možgani zmanjšajo raven serotonina. Če torej ne želite biti depresivni v vaši coni udobja, si upajte narediti nekaj, česar običajno ne počnete, in serotonin bo na zavidljivi ravni.
Endorfin: možgani povečujejo endorfine kot odgovor na bolečino in stres ter pomagajo pri lajšanju tesnobe in depresije. Evforični občutek po teku je posledica endorfina. Podobno kot morfij deluje kot analgetik in pomirjevalo ter zmanjšuje naše zaznavanje bolečine. Tudi če je vaš položaj izjemno stresen in poln strahu, in ponavadi so takšni vsi občutki, ko zapustimo cono udobja, je končni rezultat čudovit endorfin, ki nagrajuje naše telo za trpljenje.
Če ne poskusiš, ne veš
Seveda vedno obstaja možnost, da tudi izstop iz cone udobja ne prinese boljšega rezultata. Toda tako vsaj vemo, kaj je tisto, kar zares potrebujemo, in kaj je tisto, kar ni v skladu z nami. Še vedno se na koncu lahko vrnemo v varno zavetje poznanega. "Kdor dela, tudi greši. Seveda so vedno mogoče tudi napačne odločitve, zato je zelo pomembno, da dobro poznamo svoje pozitivne in šibke točke ter vrednote, ki so nam pomembne v življenju," pravi Boštjančičeva. Danes, ko domala vsi delodajalci iščejo delavce, je pravzaprav idealen čas tudi za zamenjavo službe, če ste v obstoječi nezadovoljni in vam ni več izziv. Kot kandidat za službo ste v drugačnem položaju kot pred časom, ko je bila brezposelnost občutneje višja. Obnašate se lahko kot enakopravni partnerji. "Ko greste na razgovor za novo službo, bodite iskreni. Jasno povejte, kakšna so vaša pričakovanja, sposobnosti in šibke točke. Izkušnje kažejo, da odkritost na obeh straneh, tudi pri delodajalcu, ki vam bo brez ovinkarjenja povedal, da boste morali včasih, ko bo to potrebno, delati tudi več, denimo 12, 14 ur, zmanjša tveganje za napačno odločitev na obeh straneh. V podjetjih, kjer to prakticirajo in imajo dva, tri kroge selekcije kandidatov, jim omogočijo tudi poskusno delo in bolje izberejo nove sodelavce, ki jih iščejo. Ni vse črno-belo, najpogosteje slišimo predvsem zgodbe nezadovoljnih delavcev, zelo redko pa tudi drugo stran. Torej mnenje delodajalca o nezadovoljnem delavcu in njegovo videnje razlogov, zakaj ne najdeta skupnega jezika," pravi Boštjančičeva.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
