Zoran Mijatović
Sodeloval je na svetovnem prvenstvu 2010, se kosal z Ronaldinhovo Barcelono, okusil slast beograjskega derbija, v dresu Astane preprečil pot do lige prvakov Mariboru in ga kot kapetan Olimpije tudi premagoval, kakšno dodatno življenjsko izkušnjo pa si je pridobil še z žoganjem na Cipru, v Izraelu, na Japonskem … Ja, vrhunska kariera je za Brankom Ilićem, Ilketom iz ljubljanskih Fužin, od koder se je s prijateljem in reprezentančnim cimrom Samirjem Handanovićem izstrelil v nogometni svet. Izkušeni branilec se je pri 37 letih ustalil v Domžalah, kjer pogleduje h koncu športne poti. No, koronavirus je te dni itak vse načrte postavil na glavo. Slovenski Beckenbauer, kot ga je nekoč označil Brane Oblak, ali otrok Olimpije, kot se včasih označi sam, je (vsaj začasno) kopačke obesil na klin in se po vzoru številnih staršev v državi prelevil v učitelja.
Branko, kako potekajo dnevi samoizolacije pri vas doma?
"V taki situaciji še nismo bili ne mi ne naši starši. Ko smo imeli v Domžalah zadnji sestanek, nihče ni pričakoval, da bo tako dolgo trajalo. Doma vsak dan treniram po programu, spremljam novice, družim se z ženo in otroki, vsako jutro se z njimi vrnem v osnovno šolo … Malo ponavljam ali se celo naučim česa, kar nisem poslušal, ko bi moral. Otroci obiskujejo prvi, tretji in peti razred in je kar pestro. Ne morem se pritoževati. Je pa hudo, ko gledam novice in pomislim na ljudi v zdravstvu, ki delajo po dvanajst ur in več ter pomagajo ljudem v kritičnem stanju, nato pa doma ne smejo objeti otrok, da jih ne bi okužili."
"V Sloveniji nekateri fantje dobijo le 500, 800, 1000 ali 1200 evrov. Tu ni milijonov"
"Za Zahoviča to ni konec, ampak najbrž le pavza. Je pa to gotovo šok za klub, mesto in slovenski nogomet"
