(KOMENTAR) Maribor daleč od šampionskega, zdravljenje je nujno

Odmislimo teorijo, poletja, ko se število na koledarju zaključuje s sodo cifro, so očitno rezervirana za ljubljanska nogometna slavja. Pardon, za nemariborska nogometna slavja. Nogometaši iz Ljudskega vrta lahko do konca sezone le še razblinijo celjske sanje o prvi lovoriki v samostojni državi, vrh lestvice, ki ga drži prebujena in razigrana Olimpija, je za njih predaleč. Verjetnost, da se vijoličasti v zadnjih štirih krogih zavihtijo na prvo mesto, so povsem enake tistim, da jim avgust v Evropi spelje trenutno četrti Aluminij. Ne le zaradi razlike v točkah.
S štirimi klofutami v Sežani se je Maribor izločil iz (tro)boja. Tabor, ki se bori za preživetje, s težavo pokriva sprotne stroške in se resno sprašuje o regularnosti lige, je bil ob zaspani, luknjasti in brezvoljni mariborski zasedbi videti kot druščina velemojstrov iz lige prvakov. Že drugič v sezoni! Sergej Jakirović je trčil ob težavo, ki jo je v prvem delu sezone neuspešno odpravljal že Darko Milanič. Maribor nima šampionske ekipe. Načrt, ki so ga omočila prilagojena pravila po epidemiji, da bo kvantiteta, širok izbor igralcev, prinesla kvaliteto na igrišču, se je izjalovil, tudi malha, iz katere je 42-letni vratar vlekel čudežna posredovanja za krpanje lukenj v obrambi, 36-letni napadalec pa odrešilne gole, se je izpraznila.