(POGOVOR) Rudi Bračič: Vsake dejavnosti sem se lotil z željo, da bi od tega korist imela širša skupnost, ne le v Mariboru, ampak tudi v Sloveniji

Rudi Bračič je eden najbolj prepoznavnih športnih obrazov v Mariboru. Nekdanji nogometni vratar Železničarja, ki je nato branil še v številnih drugih klubih, se od športa niti kasneje nikoli ni ločil. Na tem področju si je pridobil izobrazbo in bil profesor ter predavatelj pa direktor mariborskega zavoda za šport, podpisal se je tudi pod številne (infrastrukturne) projekte, po skoraj treh desetletjih pa se je nedavno poslovil od mesta predsednika Združenja nogometnih trenerjev Slovenije.

Vaše življenje je več kot 65 let povezano s športom, predvsem nogometom. Kdaj ste ga začeli igrati in kako dolgo ste ga igrali?

"V železničarski koloniji, kjer sem živel kot otrok, je bilo veliko odličnih športnikov. Večina med njimi se je v otroških letih podila za žogo na bližnjem travniku, kjer sedaj stoji dvorana Tabor. Tisti, ki smo žogo bolje obvladali, smo začeli trenirati pri pionirjih nogometnega kluba Železničar. Ob ustanovitvi NK Maribor sem postal vratar mladinske ekipe vijoličastih in z njo osvojil dva zaporedna naslova slovenskega prvaka. Pozneje sem bil v kadru članskega moštva kluba iz Ljudskega vrta, ko mi je bilo 21 let, pa sem prestopil v Branik in od tam k Aluminiju."

Klub iz Kidričevega je 30. novembra leta 1965 dosegel enega največjih uspehov v svoji zgodovini - osvojil je slovenski pokal. Se spominjate podviga?

"Seveda se ga. Do finala smo med drugim premagali vse tri tedanje mariborske klube, Železničar, Branik in Maribor, in se v finalu na stadionu Ljubljane v Šiški udarili z Olimpijo. Ljubljančani, ki so tedaj igrali v prvi jugoslovanski ligi, mi pa v slovenski, so bili veliki favoriti, toda prikazali smo odlično igro. Olimpija je v prvem polčasu dvakrat vodila, a je naš ostrostrelec Ivo Krnić z goloma poskrbel, da se je polčas končal 2:2. V drugem polčasu smo se ubranili vseh naletov tekmeca, Luka Špehonja pa je približno petnajst minut pred koncem tekme zabil tretji gol za nas."

Za Aluminij ste branili tudi v drugi jugoslovanski ligi zahod, kamor se je klub kot slovenski prvak za leto 1966 uvrstil prek kvalifikacij. Pozneje ste bili čuvar mreže še v NK Mura in v matičnem klubu, Železničarju iz Maribora, nogometno pot pa ste sklenili dokaj mladi. Zakaj?

"Zaradi poškodbe sem nehal braniti, nato sem bil nekaj let trener, hkrati pa sem vedno več časa namenjal pedagoškemu in strokovnemu delu v športu. Po končani Srednji šoli za telesno vzgojo v Mariboru sem izobraževanje nadaljeval na Pedagoški akademiji v Mariboru, si pridobil naziv predmetnega učitelja telesne vzgoje in zemljepisa, nato sem diplomiral na visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani in si pridobil naziv profesorja športne vzgoje, izobraževanje pa sklenil z magisterijem iz kinezioloških ved. Že 40 let sem višji predavatelj na Pedagoški akademiji v Mariboru, v zadnjih letih kot nosilec predmeta športno treniranje - nogomet."

Kje ste nabirali prve delovne izkušnje po študiju?

"Prvo zaposlitev sem dobil kot profesor športne vzgoje na osnovni šoli, leta 1976 pa sem se zaposlil na takratni Zvezi telesnokulturnih organizacij Maribor (sedaj Športna zveza Maribor) in kot sekretar za vrhunski šport deloval od leta 1982 do leta 1995, ko je bil na mojo pobudo ustanovljen Zavod za šport pri Mestni občini Maribor, kjer sem bil prvi direktor in to dolžnost sem opravljal do upokojitve avgusta leta 2006."

Opravljali ste pomembne naloge na športno-rekreativnem področju. Jih lahko nekaj naštejete?

"Moje življenje je bilo in je še prepleteno s športom, in ker sem želel pustiti sled svojega dela, sem se vsake dejavnosti lotil z željo, da bi od tega korist imela širša skupnost, ne le v Mariboru, ampak tudi v Sloveniji. Kot direktor Zavoda za šport Maribor sem bil zelo počaščen, ko je Mestni svet Mestne občine Maribor leta 2000 potrdil moj avtorski projekt nadaljnjega razvoja športnih objektov v Mariboru. Na tej podlagi je prišlo do izgradnje olimpijskega bazena v Pristanu, prve faze posodobitve nogometnega stadiona v Ljudskem vrtu, pri čemer sta veliko vlogo odigrala Boris Sovič in dr. Alojz Križman, izgradnje dvorane Lukna, tretje faze izgradnje Ledne dvorane Tabor, prve faze izgradnje veslaškega centra v Bresternici, športne dvorane na Studencih in še česa, skupaj z Jožetom Jagodnikom pa sva zasnovala največjo slovensko športno-rekreativno prireditev Športni vikend Maribora. Bil sem tudi pobudnik športno-rekreativnih prireditev pod nazivom Toti šport in še bi lahko našteval. Ponosen sem, da sem bil del tega, kar se je v nekaj zadnjih desetletjih v Mariboru dogajalo na športno-rekreativnem področju."

V Zvezi nogometnih trenerjev Slovenije (ZNTS) ste bili predsednik že več kot 27 let, septembra ste se poslovili.

"Za desetega predsednika ZNTS, pred menoj je bil Božidar Kotnik iz Ajdovščine, so me izvolili spomladi leta 1993. Edini Mariborčan, ki je bil dotlej predsednik, je bil Franjo Štiftar. Imam 77 let in čas je bil, da izprežem in dam priložnost mlajšim. Žezlo sem predal Igorju Boletu iz Sežane. Mene in moje najbližje sodelavce je leta 1993 čakalo veliko dela, saj smo delovanje želeli postaviti na višjo strokovno raven. Trenerska organizacija takrat ni bila samostojna, delovala je pod okriljem NZS, ki nam je odmerjala denarna sredstva, ta pa so bila zelo skromna, le nekaj sto evrov, zadoščala so le za stroške pisarne in pisarniški material. Tedanji predsednik NZS Rudi Zavrl je pokazal veliko razumevanja za našo organizacijo, dobili smo več denarja, pod vodstvom njegovega naslednika Ivana Simića smo dosegli, da je ZNTS postala pravna oseba in soustanoviteljica NZS, Aleksander Čeferin je prav tako spodbujal in omogočal naš napredek, podobno lahko trdim zdaj za Radenka Mijatovića, na podlagi programov nam je namenjenega več denarja."

Kaj je temeljno poslanstvo ZNTS?

"Vsi dosedanji predsedniki NZS so prispevali, da je ZNTS vsestransko rasla in lahko uresničevala poslanstvo, zaradi katerega je bila ustanovljena - združevanje nogometnih trenerjev in zagotavljanje denarja za njihovo izobraževanje in strokovno izpopolnjevanje. Z leti se je financiranje zveze občutno spremenilo na boljše. Za uresničevanje strokovno naravnanega programa dela ima zveza zdaj na leto na voljo 160.000 evrov, denar pa v glavnem namenja za organizacijo licenčnih seminarjev, nakupe didaktičnih pripomočkov in nekatere druge stvari, povezane z dejavnostjo."

V Sloveniji je več kot 1500 nogometnih trenerjev, je dovolj dela za vse?

"V Sloveniji je kar 1565 nogometnih trenerjev z licenco, tudi takih, ki je nimajo, je nekaj, gre predvsem za tiste, ki niso več aktivni in licence ne obnavljajo. Licenco Uefa Pro ima 32 trenerjev, Pro 54 in Uefa A 144, te veljajo največ. Licenco Uefa B ima 366 trenerjev, Uefa C 615, obstajajo še licence na nižji strokovni ravni, za trenerje futsala ... Večina trenerjev z licenco ima delo."

Kakšna je pot do najvišje trenerske licence?

"ZNTS ima pravilnik o podeljevanju licenc, ki opredeljuje, katere zahteve morajo izpolnjevati trenerji, da jim podelimo licenco, tudi pravilnik o podeljevanju licenc trenerjem, ki prihajajo v slovenski nogomet iz držav Evropske unije ali tretjih držav, saj se ne smemo zapirati v nacionalne okvire. Sem tudi predsednik komisije za usposabljanje strokovnih kadrov v nogometu, zato dobro poznam trnovo in zahtevno pot do licence Uefa Pro in Pro. Pridobijo jo lahko le trenerji, ki so končali fakulteto za šport ali ustrezen program visokošolskega študija na Pedagoški fakulteti v Mariboru."

Na voljo so tudi druge oblike izobraževanja trenerjev.

"Za slovenske trenerje se vsako leto organizira okoli 20 izobraževalnih seminarjev, na enem, ki poteka pod pokroviteljstvom NZS, se v Portorožu zbere blizu 600 trenerjev. Organiziramo tudi izpopolnjevalne seminarje, za katere pod okriljem naše organizacije skrbijo v devetih slovenskih medobčinskih nogometnih zvezah, izobraževanje organiziramo tudi za trenerje futsala in ženskega nogometa, saj trenerji brez licence ne smejo delovati v klubih, čeprav ponekod spretno zaobidejo to zahtevo. V Sloveniji smo lahko zadovoljni z znanjem in usposobljenostjo trenerjev, saj je naš program usposabljanja enakovreden podobnim v drugih državah ali celo boljši od njih. Pridobivanje licenc pri nas je unikatno in urejeno veliko boljše kot v številnih državah, trener pri nas ne more dobiti licence na lepe oči."

Za prizadevno delo na športno-rekreativnem področju ste dobili veliko uglednih priznanj. Na katera ste še posebej ponosni?

"Priznanj, takšnih in drugačnih, sem dobil veliko, je pa nekaj takih, na katera sem lahko ponosen. Med njimi naj omenim bronasti grb mesta Maribor, Cizljevo plaketo in častno listino Olimpijskega komiteja Slovenije. Tudi to, da sem častni predsednik Združenja nogometnih trenerjev Maribor, častni član Medobčinske nogometne zveze Maribor, častni član NZS in častni predsednik ZNTS, so priznanja, ki mi veliko pomenijo."

Že približno petnajst let se ukvarjate s konjičkom, ki vas je močno prevzel, s slikarstvom.

"V Peroju pri Fažani sva si s soprogo postavila vikend, kjer preživljava poletne mesece. Slikarska žilica je v meni tlela že dolgo let, morda tudi zaradi tega, ker je znan slikar moj stric, Anton Repnik z Mute. Slikam tihožitja, krajino in vedute iz Maribora in širše okolice, iz Peroja in bližnjih krajev in še od kod. Ob slovesu z belih strmin je mojo sliko dobila Tina Maze, kot športnica leta v Mariboru Katarina Srebotnik, moje slike visijo v pohorskem hotelu Bolfenk, v prostorih ZMŠD Branik in JZ Športni objekti Maribor ... Za mano je že osemnajst samostojnih razstav. Ko slikam, se sprostim, upam, da bom še naprej zdrav in počel tisto, kar najraje počnem."