Drevesnica in trsnica v Cvetkovcih: Uspešnica so stare sorte, murva in skoriš

Martin in Ivanka Kolman ter Brigita in Jožef Kaučič družno delajo in ustvarjajo v družinskem podjetju Putar, drevesnica in trsnica v Cvetkovcih. Kaučičeva sta podjetje ustanovila pred 38 leti. Zanimivo je, da sta ga lani predala zetu Martinu Kolmanu, kmetijskemu tehniku, ki prihaja s kmetije na Spodnji Velki. Svoji hčerki Ivanki, ki je končala študij kmetijstva in ekonomije, pa sta kot mladi prevzemnici predala kmetijo. Ko jih povprašamo, zakaj ime Putar, nam Brigita pove, da sta s soprogom morala na hitro najti ime, saj za d.o.o.-je ni prišel v poštev priimek. Martin Kolman dodaja: "Ime Putar je res primerno, saj puta ponazarja večjo posodo, v kateri običajno nosimo pridelke, predvsem grozdje, a tudi sadje. In če je puta polna, pomeni, da je pridelek dober."

Začeli so iz nič

Jožef Kaučič je bil nekoč delovodja v trsnici ptujskega kmetijskega kombinata, ki je imel svoje sadovnjake na Osojniku. Ker se je nakazovalo, da bodo kombinat kmalu ukinili, se je odločil, da z ženo, ki je delala na domači kmetiji, posestvo preusmerita v trsničarstvo in drevesnico. Nekaj časa do zaprtja kombinata sta bila še njegova kooperanta. Kmetija zdaj obdeluje 15 ha zemljišč, večina jih je sicer namenjena poljedelstvu, saj v kolobarju za prodajo gojijo pšenico, koruzo, ječmen in oljne buče. Nekaj manj kot tri hektarje imajo za svojo dodatno dejavnost; slab hektar je denimo na razpolago za trsnico, kaka dva za drevesnico. Usmerili so se v vzgojo in prodajo sadnih in trsnih podlag ter sadnih sadik in trsnih cepljenk. V 38 letih so dejavnost širili in vzgoji trsnih cepljenk in sadik sadnih dreves so se pridružili še lupinarji (oreh, kostanj in lešnik) ter jagodičevje. Zdaj gojijo že kakih 300 sort. Trsnico in drevesnico so vzpostavili iz čistih začetkov. Najprej so za trsnico in drevesnico izoblikovali zarodišča, kjer gojijo podlage, ki jih nato razsadijo in cepijo s cepiči iz lastnega matičnega sadovnjaka.

Sadike z znanim izvorom

Ker imajo za vse sorte matičnjake na svojem posestvu, imajo certificirane cepiče in torej vzgajajo vse sami, tako da imajo trsne cepljenke in druge sadike znani izvor. Dela ja za štiri ljudi vse leto več kot dovolj. Martin Kolman: "Veliko je ročnega dela, saj sadike zahtevajo okopavanje, pletje, oblikovanje na opore, da so ravne, obrezovanje, košnjo, škropljenje in zadnja leta še posebno pomembno zalivanje. Za zimsko obdobje moramo denimo podlage izkopati in presortirati glede na velikost koreninskega sistema ter skladiščiti. Kmalu se prične rez cepičev in priprava cepičev in podlag za cepljenje. Spomladi pričnemo prodajo ter cepimo trsne sadike in nekaj manj drevesnih. Avgusta cepimo sadje, mesec dni cepimo, potem pa pripravljamo sadike in trsne cepljenke za skladišče. Pri sadnih sadikah traja tri leta od vzgoje podlage, cepljenja in rasti do njihove priprave za prodajo, trsno pripravimo v enem letu. V skladišče gredo oktobra najprej koščičarji, potem peškarji in trsne cepljenke ter lupinarji, takrat pospravimo tudi podlage. Najbolj naporno je jeseni in spomladi, ko je prodaja največja." Vsi poprimejo za vsako delo, od papirologije do prodaje in dela v drevesnici. Poleti imajo zadnja leta največ dela z zalivanjem. Včasih so vodo vozili s cisterno, od predlani imajo možnost uporabljati javni namakalni sistem iz kanala Drave, uredili so lasten kapljični sistem. Kolman: "Letos smo morali namakati tudi po več kot tri ure dnevno. Suša je res ekstremna, in če ne bi namakali, bi bili nasadi ogroženi." Namakajo lahko tudi poljščine, kar se je letos izkazalo kot zelo dobrodošlo.

Priljubljene domače sorte

Koliko in katere sorte bodo vzgajali, se odločajo glede na povpraševanje kupcev. Kolman: "Te izbire se nekoliko spreminjajo, a so stalnica zadnjih stare avtohtone slovenske sorte sadja in trte. Včasih vzgojimo tudi kaj novega, kot je denimo asimina, za kar pridobimo dovoljenje za vzgojo." Vsesplošno zanimanje za stare sorte jablan pripisuje želji po samooskrbi, saj bi vsak rad imel nekaj svojega sadja, starih sort pa tudi ni treba pretirano škropiti, saj so bolj odporne na škodljivce. Uspešnice so poleg starih sort sadja tudi murva in skoriš, ki sta bila tod že skoraj pozabljena, ter kaki. Kar dobra polovica vseh sort sadik, ki jih vzgajajo, je slovenskih. Večinoma prodajajo na domu. Kolman poudarja: "V trgovinah ne prodajamo, raje to počnemo sami. Predvsem zato, ker je treba kupcem dati natančne nasvete in priporočila, kako naj sadiko posadijo in naprej ravnajo z njo. Prodajamo tudi po tradicionalnih sejmih po vsej Sloveniji, nekaj kupcev imamo tudi iz Avstrije. Med kupci so tako ljubiteljski sadjarji in vrtičkarji kot tudi večji pridelovalci. Pomembno je, da kupec upošteva naše nasvete. Ljudje sicer res marsikaj vedo, ampak kljub temu se trudimo, da jim priporočamo vse, kar spoznavamo pri svojem dolgoletnem delu." Koliko sadik so doslej vzgojili, nimajo prešteto, a gredo številke v tisoče. Suša je letos prizadela predvsem koščičarje, ki jih nikakor ni bilo mogoče dovolj zaliti. Kolman: "Prilagajamo se spremembam, predvsem suši in toči. Slednja je bila zelo močna pred dvema letoma, zato imamo zdaj nekaj sadik v rastlinjaku in pokrite z mrežami." Ker so kupcem v zadnjih letih ponudili še možnost nakupa sadik z grudo, ki so posajene v lonec, so prodajo razširili na vse leto. Zelo so denimo priljubljene njihove sadike v lončkih za darila, ki imajo pogosto tudi že nekaj plodov. Na kmetiji imajo zadnjih deset let znova tudi deset do dvanajst panjev čebel, ki jih je sicer nekoč imel že Ivankin dedek. Pomembni so za opraševanje, hkrati pa imajo tod čebele veliko paše. Med načrti imajo še kak nov rastlinjak in pridobitev dodatnih obdelovalnih površin.