Direktor ptujskega podjetja Pomaranča, gostinstvo in turizem, ki v svojih restavracijah in hotelu zaposluje 36 ljudi, Ivan Rojs primerja razmere v obeh valovih epidemije: "V prvem, za katerega smo upali, da bo edini, smo bili zaprti in na čakanju. Deležni smo bili pomoči za čakanje, vendar je kljub temu 18 odstotkov stroška ostalo delodajalcu. Druge pomoči nismo prejeli, ker nismo bili v pravi klasifikaciji dejavnosti. V drugem valu se je, kar se tiče čakanja na delo, ponovil položaj iz prvega. Fiksne stroške do konca lanskega leta smo dobili v sorazmernem deležu pokrite, del pa jih moramo pokrivati sami."
Ukrepi vlade so po njegovi oceni "smiselni in korektni, čeprav bi pri čakanju na delo pričakovali 100-odstotno pokritje stroškov". A kljub temu so obdržali vseh 36 zaposlenih. Zdaj Rojs pričakuje, da se bodo zadeve kmalu normalizirale in bodo lahko pričeli z delom: "Ob tem upam, da bo pokrivanje fiksnih stroškov uresničeno tudi v letošnjih mesecih, ko smo zaprti."
Pet za odlog
Jožef Mahorič, predsednik sekcije gostincev pri ptujski območni obrtni zbornici: "Naših članov je 40 in večinoma še zmorejo plačevati članarino, kar je pokazatelj obstoja. Je pa kakih pet obrtnikov že prosilo za premostitve plačil, saj računajo, da bodo lažje plačali, ko bodo spet pričeli delati. Kot kaže, smo kljub vsemu optimisti in nihče še ni obesil obrti na klin, pa tudi delavcev večinoma niso odpustili. Najbolj so zagotovo ogroženi lastniki 'kafičev', ker se tisti, ki imajo kuhinje, v katere so veliko vložili, in več zaposlenih, za zaprtje stežka odločijo. Upam, da bo z odprtjem vsaj teras znova boljše. Naša zbornica se dobro bori za nas, da vsaj nekaj obrtniki dobijo od države. A dolgo takega stanje ne bo več mogoče vzdržati."
Vendar v podjetju Pomaranča niso stali križem rok, saj so se lotili notranje prenove priljubljene restavracije Pomaranča ob Dravi: "Za to smo najeli kredit in v celoti prenovili sanitarije, uredili veliko sobo za goste in se priključili na novo primarno kanalizacijsko linijo, ki nam bo rešila težave, s katerimi smo se ubadali v zadnjih nekaj letih. Ob tem razvijamo projekt TO-GO. Ponudili bomo del ponudbe, ki jo lahko maksimalno kakovostno pripravimo tudi za domov. Naročila in plačila bomo izvajali preko spleta, blago pa bodo kupci prevzeli ob dogovorjeni uri na naši lokaciji TO-GO."
Dela kot na začetku
Jani Vuk se je v svojem gostišču Špajza na Bregu pri Majšperku odločil, da bo šest zaposlenih dal na čakanje. Tako zdaj dela povsem sam, kakor je delal na začetku pred 15 leti, in ob pomoči družine pripravlja pice in lignje za s seboj. Pravi, da se lahko predvsem svojim zvestim strankam - zdaj iz majšperške občine, poleti pa tudi od drugod - zahvali, da bo krizo prebrodil: "Tako prvi kot še bolj drugi val zaprtja nas je zelo presenetil, zdaj gre dejansko za preživetje. Na srečo sem imel zadeve urejene, vse terjatve in prispevke poravnane in lahko koristim ukrep čakanja na delo. Za mnoge manjše gostince je največji problem, da nimajo za seboj birokracije oziroma računovodstva ali tajništva, ki bi jim urejala vse, kar je potrebno za izrabo državnih pomoči. Zato je veliko manjših gostincev v resnih težavah. Ta sistem bi moral biti bolj enostaven!"
Vuk se boji, da vsi ne bodo mogli odpreti lokalov oziroma krize ne bodo preživeli: "Sam se trudim, a kljub temu moram koristiti rezerve in za vsakega od šestih redno zaposlenih na čakanju mesečno prispevati po 186 evrov, tu so še regres in dopusti. Kljub vsemu sem ponosen, da ne bom nikogar odpustil." Vuk doda, da mu z nasveti stoji ob strani obrtna zbornica oziroma njena sekcija za gostinstvo in turizem: "Spomladi sem se veliko posvetoval s predsednikom Blažem Cvarom. A si zelo želim, da bi zbornici bolj prisluhnila politika, saj se ji resnično trudi razložiti naš težki položaj. Politika bi morala razumeti, a se zdi, da je bilo samo na začetku nekaj posluha, zdaj ga je vse manj. Tu enostavno ne bi smelo biti politične delitve na vaše in naše."
Zakaj imamo stroko?
Vlado Pignar, direktor kidričevskega podjetja Vital, ki sodi v skupino Talum ter ima prestižno gostišče Ribič na Ptuju in restavracijo Pan s prireditveno dvorano, pravi, da je Ribič že v prvem valu zaprl vrata, medtem ko v Panu vsak dan izdajajo malice. "Kar sicer je nekaj, a vse skupaj ni nič v primerjavi s prometom pred krizo. Na srečo normalno zagotavljamo malico za celoten sistem Taluma, kar pomeni, da skuhamo okoli 900 do 1000 malic dnevno, in jih nekaj deset pripravimo še za individualne porabnike, ki malico prevzamejo zunaj ali jim jih dostavljamo na dom."
Pignar pojasni, da imajo polovico od 46 zaposlenih na čakanju: "Spomladi je bilo kritje čakanja na delo bolj ustrezno, a zdaj večji del bremena kot takrat odpade na nas, kar je za nas zelo slabo. Nadejam se, da bo vlada spremenila sistem in pokrila večji del tega stroška dela, saj bo sicer vse skupaj katastrofa. Vedeti morate, da je za nas izguba večine prireditev, kot so maturantski plesi, poroke in druga družabna srečanja, izredno velika, saj ta dejavnost predstavlja 60 odstotkov naših prihodkov."
Pet za odlog
Jožef Mahorič, predsednik sekcije gostincev pri ptujski območni obrtni zbornici: "Naših članov je 40 in večinoma še zmorejo plačevati članarino, kar je pokazatelj obstoja. Je pa kakih pet obrtnikov že prosilo za premostitve plačil, saj računajo, da bodo lažje plačali, ko bodo spet pričeli delati. Kot kaže, smo kljub vsemu optimisti in nihče še ni obesil obrti na klin, pa tudi delavcev večinoma niso odpustili. Najbolj so zagotovo ogroženi lastniki 'kafičev', ker se tisti, ki imajo kuhinje, v katere so veliko vložili, in več zaposlenih, za zaprtje stežka odločijo. Upam, da bo z odprtjem vsaj teras znova boljše. Naša zbornica se dobro bori za nas, da vsaj nekaj obrtniki dobijo od države. A dolgo takega stanje ne bo več mogoče vzdržati."
Ob tem Pignar opozori na velike nesmisle: "Ne razumem, zakaj mi, ki imamo velike restavracijske prostore in lahko na 800 kvadratnih metrih zagotovo upoštevamo nujno razdaljo med gosti in zagotovimo razkužila, ne smemo denimo postreči malic. Po drugi strani pa pridejo k nam po malico delavci z del na terenih, nagneteni v kombijih, ki malico prevzamejo in jo nato vsi skupaj pojedo kar v kombiju. Prepričan sem, da je tak način manj varen, kot če bi jedli pri nas." Razume, da ne morejo biti odprti manjši lokali, ki delajo večinoma ponoči, a dnevne restavracije bi lahko pustili odprte denimo do 18. ure: "Obisk ljudi za malico ali kosilo zagotovo ne bi povzročal dodatnih okužb. Upam si trditi, da zaradi nas ni bilo in tudi ne bi bilo okužb. Ne gre odločati kar počez, ločiti je treba med vrstami lokalov, saj imamo na koncu koncev za to tudi strokovnjake na NIJZ. Ti naj povedo, kje je mogoče poskrbeti za varnost in kje dejansko to ne gre!"
Pignar se ne čudi, da potem ljudje prirejajo srečanja na skrivaj, skrito po podeželju ali po kleteh, in da cvetita nelojalna konkurenca in delo na črno. Sogovornik je oster: "Državo bi morali tožiti, ker nam onemogoča delo in vsaj osnovno preživetje. Če se v marcu ne bo obrnilo na bolje, sem prepričan, da je obstoj večine resno ogrožen. In bo prepozno, da bi še kaj rešili. Nihče me ne bo prepričal, da je zaradi zaprtih restavracij epidemija kaj manj obsežna. Vse to mi že preseda in država se mora vprašati, kam vse to vodi in zakaj vse sicer zapravlja denar. Povrhu tega so v gostinstvu že tako majhni zaslužki, medtem ko lahko delujejo veliko bolj pridobitne panoge. Trgovine denimo niso nič bolj varne za zdravje ljudi."