Haloze, mavrični svet Zdenke Golub

Čeprav je minilo že skoraj štiri desetletja, se Zdenka Golub z iskrico v očeh spominja svoje prve službe na haloški podružnični šoli v Rodnem Vrhu. Haloze brez pravih cest in s skromnimi domačijami, polnimi otroškega živžava, so se ji za vedno vtisnile v srce. "Bilo je zanimivo in pogosto se spomnim, kako sva s sodelavko Mimico Čepin z mojim starim fičkom sleherno jutro hiteli proti šoli. Ko je bil sneg, sva si pomagali kar z vojaško lopato, saj se je Čepinova vedno znašla. Odkopala je malo tu, malo tam in skočila nazaj v avto, in če je počil jermen, je uporabila kar svoje nogavice. Pogosto sva se vozili po otroke in sami sva si razdelili vse delo," pripoveduje Golubova.

Čudovito življenje

Zadnji desetletji dela na Osnovni šoli Podlehnik in z veseljem opravlja poklic učiteljice četrtega ali petega razreda. "Čeprav sem iz družine Mlakar v Tržcu, smo vedno imeli večino njiv in vinograd na haloški strani. Odraščala sem na kmetiji in imela čudovito življenje. Spominjam pa se družine z Majskega Vrha, v kateri je bilo 16 otrok in so res živeli v težkih razmerah. Pri nas sva bila samo dva in dedek je opravljal še kolarska dela, babica pa je bila šivilja in smo vsaj majčkeno bolje živeli. A tudi pri nas je bilo meso le ob nedeljah in zame je bilo kolo, ki sem ga dobila v četrtem razredu, prava atrakcija in veselje. Ne samo zame, pač pa za vse sosedove otroke. Čeprav so haloški ljudje živeli skromno, so me vedno privlačili s svojimi zgodbami, predvsem šegami in navadami. In odkar sem se pred 38 leti preselila v Podlehnik, čutim, da sem del Haloz."

Zapisovalka dediščine

Golubova je dejavna tudi v župniji Sveta trojica v Podlehniku. Rada dela z mladimi in pripravili so že vrsto iger ob večjih praznikih. Odmeval je pasijon Miklavž, v katerega je pritegnila kar 70 sodelujočih. Večino besedil za predstave napiše sama.