(Iz Štajerca) Gabrijel Berlič v kamnih išče podobe lepega

V galeriji FO.VI v Strnišču pri Kidričevem je ta čas na ogled kiparska razstava Gabrijela Berliča, Ptujčana, ki tudi tokrat navdušuje s svojim ustvarjanjem. "Moderna umetnost Gabrijela Berliča presega pristnost, ki jo veže na naravo in iz katere se rodi vsak kamen, ki ga kos za kosom umetnik najde, nato manipulira, zgladi in dokonča. S svojimi rokami in močno reprezentativno strogostjo, ki pogosto temelji na izraziti obrisni liniji, ki poudarja pristnost telesne, geometrijske ali amorfne oblike, umetnik preprosto ujame figuro v prostoru," je v katalogu, ki spremlja razstavo, zapisala Marika Vicari. Gabrijel, za prijatelje tudi Jelč, pa dodaja: "Litična morfologija, lahko bi rekli tudi kamnite oblike, združuje moja najnovejša dela, ki so nastala iz prodnikov. Te sem pobiral na sprehodih ob Dravi, tudi Soči, nekaj sem jih prinesel z morja. Prodniki so zglajeni kamni, obrušeni v vodnih tokovih. Ti kar kličejo k dodatni obdelavi in kar 39 teh je zdaj na ogled." Da smo tudi ljudje neke vrste prodniki, dodaja sogovornik: "Neizoblikovani pridemo na svet, življenje nas obrusi in lahko bi postali podobni drug drugemu, če svojega življenja ne bi znali ozavestiti. Osmislitev naših življenj pa ni vedno racionalna. Tako kot voda vrtinči in obrusi prodnike, smo tudi mi odvisni od življenjskih tokov in naše odločitve so največkrat intuitivne. Življenjska turbulentnost nas sili v racionalnost in zapira poti intuitivnega spoznavanja. Otroška intuicija počasi izgineva, realnost nas zamejuje, intuicija krni. Šele sposobnost videnja celote ponovno odpira vrata intuitivnega spoznanja."

Kipar, literat, pedagog in vzgojitelj

Štiri samostojne razstave, pred petimi leti je svoje ustvarjanje v lesu na ogled postavil v Miheličevi galeriji na Ptuju, samostojno razstavljal pa tudi v Višnji Gori, Talumu in Metalni, in sodelovanje na več skupinskih razstavah je Berličeva razstavna bera. "Zanimivo, da sem se s kiparstvom prvikrat srečal šele po 25. letu, najprej v kamnu, nato sta me prevzela glina in les.​ Danes je prav kiparjenje tisto, ki me ustvarjalno preganja in se mu rad posvetim, a ni vselej lahko, gre za prav poseben vstop v svet ustvarjanja, neke vrste meditacijo, ki se ji rad predajam, in želim si, da bi ta občutek lepega, dobrega, tudi preizpraševanja ob ogledu mojih del doživeli tudi obiskovalci tokratne razstave," vabi na ogled razstave vzgojitelj v domovih za mladostnike z osebnostnimi in vedenjskimi težavami, učitelj biologije in kemije na osnovni šoli, ki stavi na vzgojo. "Rad sem bil pedagog, izkušnje z ljudmi s posebnimi potrebami so me bogatile in že zdavnaj sem spoznal, da brez vzgojnega momenta ni dobre šole. Tudi zato, ker sem vedno iskal drugačnost, nove izkušnje, ker se nisem želel ukalupiti v neki sistem, sem ustanovil ptujsko enoto društva Ozara in delal z ljudmi s težavami v duševnem zdravju."

Pisal je naš tokratni sogovornik že v osnovni šoli, še več v gimnazijskih letih, prvo pesniško zbirko je izdal pri svojih štiridesetih, prvo prozno delo Zavod pri petdesetih. Doslej je izdal tri pesniške zbirke: Mrakote, Tiktakanje, Molajke. Poslanec prvega sklica državnega zbora se tudi v tistih poosamosvojitvenih časih ni imel za politika: "Politika nikdar ni bila stvar, ki bi me zares pritegnila, gre za projekte, ideje, ki jih je mogoče uresničiti s skupnimi dejanji. Tako povezovalno bi lahko ta naš Ptuj spremenili v mesto umetnikov. Imamo vrsto festivalov, kar še kako pozdravljam, a imamo tudi domače ljudi, ki ustvarjajo, imajo kaj pokazati, in če bi vse te prazne prostore v mestu odprli ustvarjalcem, bi kaj hitro Ptuj zaživel kot mali Montmartre. Sam sem te svoje skulpture iz kamna oblikoval v tišini Haloz, a lahko bi tudi kje v mestu. Pred leti, ko sem s prijatelji odprl vrata dvorišča domače hiše v starem jedru Ptuja, se je od tam širila tista pozitivna energija, ki jo vse bolj potrebujemo. Takih majhnih, intimnih dogodkov, druženj in pogovorov bi moralo biti več in zato tista moja misel, da je pametno pozabiti na politiko, pač pa se povezovati v duhu skupnih in lepih dejanj, ki bogatijo ljudi."

Bogati mestno dogajanje

Gabrijel Berlič s svojim vsakodnevnim obredjem, ko stopi iz hiše v Jadranski ulici na mestne ulice, bogati mestno dogajanje. Nekaj je lokalov, v katerih se srečuje s svojimi kolegi, kakšnega med njimi, kjer je občutiti vzdušje starih kavarn, izbere za prebiranje časopisov in razmislek o dnevu, ki je pred njim. Zdaj pred prazniki ga še kdo spomni, da je bil včasih, pred kakima dvema desetletjema, tudi dedek Mraz, pa se nasmehne, češ, bil sem sekretar Zveze prijateljev mladine na Ptuju in sodelavci so mi kar dodelili vlogo dobrega moža. "Odprli smo v tistih letih znamenito Cuker jamo in po gledališki predstavi otroke povabili v klet pri ptujskem gledališču, kjer so jih čakali pravljični junaki. Bonboni so bili posladek in so se jih vsi razveselili. Spomnim se, da smo v mesto v tistih letih pripeljali tudi do tri tisoč otrok, kar z avtobusi so prihajali iz bolj oddaljenih krajev, in nazadnje, ko je Cuker jama še delovala, smo otrokom razdelili kar dve toni bonbonov." Solidarnost, pravi naš tokratni sogovornik, ko naju na okrašenih mestnih ulicah ujame tema, naj nas vodi skozi življenje.