Iz Štajerca: Marija Harc ljubezen in življenje posveča otrokom in lutkam

Pred nekaj leti upokojena vzgojiteljica Marija Harc od rojstva živi v Jarenini in za Jarenino. Tukaj si je ustvarila družino in letos bosta z možem Tonetom, ki jo je vedno podpiral in ji stal ob strani, praznovala zlato poroko. Srečo v hišo sta kmalu prinesla sin in hčerka, danes pa jo prinašajo še štiri nadobudne vnukinje.

Skozi predšolski vzgojno-izobraževalni proces in varstvo je v njenih 38 letih dela v vrtcu šlo približno tisoč otrok, nekateri od njih pa danes že spremljajo v vrtec svoje vnuke. "Kot vzgojiteljica sem se sprva zaposlila v Vrtcu Borisa Pečeta (od leta 1972 do 1979) in v njem pridobljeno znanje z vso odgovornostjo prenašala na otroke, ki so mi bili zaupani. Kako pritegniti otroke k igri in usvajanju znanj, potrebnih za predšolsko obdobje, je bilo vprašanje, ki sem si ga zastavljala pred vsakodnevnim delom z njimi. Rada sem prisluhnila izkušenim sodelavkam in z veseljem sem sprejemala njihove nasvete in napotke moje prve ravnateljice Rajke Petrovič. Navdušila me je z lutko, ki je bila najboljša motivacija za delo v vrtcu. Še tako plašen otrok je začel z njo komunicirati," pravi Marica, kot jo kličejo, o svojem srečanju z lutkami.

Angažirana pri ustanovitvi vrtca

Vseskozi je aktivno delovala v društvih in svetu Krajevne skupnosti Jarenina, 20 let je prepevala v MePZ pri KUD Kajuh Jarenina, sodelovala pa je tudi pri amaterskih dramskih igrah. "V pevski zbor sem bila vključena že v osnovni šoli. Lepo je bilo ob toplih poletnih večerih v družinskem krogu sedeti in prepevati na pragu pred hišo. Luna je bila edina svetilka," pobrska po spominih.

V krajevni skupnosti so si prizadevali ustanoviti vrtec tudi za jareninske otroke. Ideja je bila uspešna, tudi zaradi velike Maričine angažiranosti. S samoprispevki krajanov je bila obnovljena stara šolska zgradba in urejena okolica vrtca, zbirali so igrače in druge didaktične pripomočke. Sprva je bil njihov vrtec enota Vrtca Ljubana Vodeba Maribor, nekaj let je pripadal Vzgojno-izobraževalnemu zavodu Šentilj, nato pa je bil vrtec pri Osnovni šoli Jarenina in Harčeva je bila njegov vodja celih 27 let.

"V vrtcu Jarenina sem začela delati leta 1979. Prizadevala sem si, da bi tudi otroci s podeželja imeli enake možnosti za vključitev v vrtec. Pri svojem vzgojno-pedagoškem delu sem dajala poudarek tudi lutkam. Lutkovni kotiček nam je prostovoljno izdelal kar dedek našega varovanca. Predmeti, igrače iz blaga ali pliša, preproste živalske ali človeške figure iz različnih materialov, ki smo jim vdahnili dušo, so postale lutke našega gledališča. Nastajale so spontane in vodene lutkovne predstave," razlaga. Leta 2006 je vrtec dobil nove prostore v prizidku osnovne šole, kjer so bili pogoji za delo veliko boljši. Prihodnje prvošolčke je že v vrtcu pripravljala in jim olajšala prehod v prvi razred. V prvih letih je vodila skrajšano pripravo na šolo tudi za otroke, ki niso bili vključeni v vrtec.

"Čutila sem potrebo po dodatnem znanju, udeleževala sem se različnih seminarjev, med drugim tudi pri Bredi in Tinetu Varlu. Spoznala sem različne vrste lutk, animacijo z njimi, izbor besedil, vključevanje otrok ... Moje veselje do lutk sta Varlova samo še poglobila, zato se jima zahvaljujem za te bogate izkušnje," pravi. Lutkovne predstave so nastajale po zgodbah, primernih za predšolske otroke, v režiji Harčeve. Ob pomoči sodelavke je otroke vodila pri izdelavi preprostih lutk in scene, vse do predstav, ki so jih otroci pogosto spremljali tudi z Orffovimi instrumenti. Več let so jih ob različnih priložnostih uprizarjali le v domačem okolju za male in velike ljubitelje lutk. Na pobudo JSKD občin Kungota, Pesnica in Šentilj so se v zadnjih letih prijavljali tudi na Dneve ustvarjalnosti. Tako so v vrtcu Jarenina pod mentorstvom Harčeve nastale tudi lutkovne predstave tekmovalnega značaja in dosegale so odlične uvrstitve. Najprej so se uvrstili na regijsko tekmovanje, z eno predstavo pa tudi na državno.

Ob svojem rednem delu v vrtcu je Harčeva vodila še študijska srečanja strokovnih delavk vrtcev Tezno, Lenart, Slovenska Bistrica, Ptuj, Ceršak in Jarenina. Organizirala je lutkovno delavnico za strokovne delavke vrtcev, za lutkarstvo pa je še bolj navdušila svojo sestro Alenko Truntič, ki je bila krajše obdobje tudi njena ravnateljica.

Leto 2009 pa je bilo za Harčevo polno novih izzivov. Po 30 letih dela v vrtcu je odšla za sodelavko v prvi razred OŠ Jarenina in z njo so odšle tudi lutke. Že kmalu je nastala nova lutkovna igra Dorina jajca. Z otroki prve triade so se uvrstili vse do državnega srečanja, zaigrali pa so jo tudi na mednarodnem Poletnem lutkovnem pristanu na Rotovškem trgu v Mariboru, kar je bil zavidljiv uspeh. Leta 2010 se je Marija Harc upokojila in želela je končati lutkovno dejavnost, a na pobudo ravnatelja šole Alena Krajnca jo nadaljuje že dobrih deset let kot mentorica lutkovnega krožka, k sodelovanju pa je povabila tudi učiteljice in starše. In tako tudi v pokoju nastajajo nove lutke in predstave v njeni režiji (Veliki godrnjavec, Rogavička, Najprisrčnejša velikanka, Igraj se z mano, Neustrašni črv, Gosenica in odmev, Kdo je rekel mijav?, Žiga špaget gre v širni svet, Zrcalce, Pikapolonice in pike). Scene so v domeni ravnatelja in likovnega pedagoga Krajnca, ki spodbuja tovrstno dejavnost na šoli. Ob tako dobrem timskem delu novi uspehi niso izostali.

Po likovnih zasnovah zeta, arhitekta Emmanuela Osei-Larteya, je Harčeva za Društvo boljši svet izdelala še serijo velikih lutk iz blaga - različne živali iz domačega okolja, pa tudi afriške in lutko Zemljo. Dvanajst lutk, upodobljenih afriških živali, je društvo podarilo otrokom iz Kenije.

Večkrat nagrajena

Delo z lutkami je torej Maričino življenjsko delo, za kar je bila že večkrat nagrajena. Med vsemi priznanji imata posebno mesto zagotovo priznanje ZKD občin Kungota, Pesnica in Šentilj za uvrstitev lutkovne skupine na državna tekmovanja, ki ga podeljujejo ob slovenskem kulturnem prazniku, ter občinsko priznanje za dolgoletno aktivno delo na izobraževalnem in kulturnem področju, ki ga podeljuje župan od dnevu državnosti. Njeno delo sta prepoznali tudi Poslovna skupnost osnovnih šol Maribor in Skupnost vrtcev Maribor, ki sta ji v letu 2010 podelili priznanje za uspešno delo na področju vzgoje in izobraževanja otrok - Šilihovo plaketo.

V šolskem letu 2019/20 so začeli pripravljati novo predstavo Koza Cilka, a jim je novi koronavirus preprečil postavitev na oder. Zato se nadejajo, da bodo razmere kmalu omogočale nadaljevanje njihovega ljubiteljskega kulturnega delovanja na področju lutkarstva.

Kljub upokojitvi je Harčeva še naprej aktivna v krajevni skupnosti in Društvu upokojencev Jarenina, kjer se udeležuje pohodov, izletov in druženj, ki ji lepšajo zrela leta. Veliko časa posveti tudi svojim vnukinjam in jih spodbuja k različnim ustvarjalnim dejavnostim.