Iz Štajerca: Njeno navdušenje nad sviloprejkami in murvami se je začelo v družbi Večera

V okviru svojega dela na Rdečem križu Ormož s šolami in vrtci sodeluje pri naravoslovnih dnevih, poletnih raziskovalnih taborih, v vrtcu ima tudi krožek Mali raziskovalec. "V vrtec skušam vnesti nekaj naravoslovnih vsebin. Te so sicer vključene v program, kot obogatitvene dejavnosti pa običajno niso ponujene. Poje se, pleše se, igra se, naravoslovja pa ni," ostaja Maja Botolin Vaupotič, rojena Ptujčanka, nekdaj učiteljica biologije in kemije na osnovni šoli, ki že dlje z družino živi v Veliki Nedelji blizu Ormoža, zavezana naravoslovju.

Murva je začetek vsega

Kot pojasnjuje sogovornica, je svilogojstvo prišlo v Slovenijo iz vzhoda v 16. stoletju, v 19. stoletju je bil v Gorici celo inštitut za svilogojstvo. "V času Marije Terezije so morali kmetje pri nas saditi murve in spomladi vzgojiti določeno količino teh kokonov, ker je to pomagalo k izboljšanju njihovega socialnega stanja. To je bilo v bistvu prvo delo pred vsemi drugimi, saj so zapredke kar sveže prodali naprej trgovcem. Kasneje je svilogojstvo pri nas zamrlo zaradi bolezni, ki so prišle že iz Nemčije, Francije, preko Italije tudi v Slovenijo. To so bile razne bakterijske in virusne okužbe sviloprejk, ki so povzročale ogromne pogine in svilogojstvo ni bilo več ekonomsko upravičeno. Zdravil takrat ni bilo. To je en razlog. Dokončno pa je po drugi svetovni vojni zamrlo tudi na Krasu, ker se je začela razvijati druga industrija, začele so se graditi tovarne, ljudje so odhajali drugam v službo. Kasneje so prihajali tudi cenejši materiali."

Kavalirji

Iz 1300 jajčec so se čez le nekaj dni izvalile prve gosenice, ki pri nas ne preživijo v naravi. Kitajci so namreč že pred 5000 leti prestavili rejo v notranjost. "Včasih mi kdo reče, joj, jaz imam doma murvo. Kaj če jo bodo tvoje sviloprejke požrle? Pa jim povem, da ni nobene bojazni. Sviloprejkam, ki morajo biti v prostoru, ki ima temperaturo od 20 do 25 stopinj, je treba na začetku namreč nabrane liste rezati," pojasnjuje sogovornica. Do takrat, ko se gosenice zabubijo, kar traja mesec dni, se štirikrat levijo.

Želi prenašati znanje

Na vprašanje, zakaj jo je tako pritegnilo svilogojstvo, odgovarja, da je preprosto nekaj posebnega, nenavadnega. V enem kokonu je navitih 900 metrov nitke, po podatkih, ki jih je našla, je za en kimono potrebnih okoli 900 kokonov. Približno toliko, kot jih je na koncu vzgojila tudi sama. Sicer je nit izjemno tanka, tako da je tudi za tanjši šal treba za tkanje združiti vsaj sedem niti. S svojo edino murvo lahko nahrani okoli 2500 sviloprejk. Lani jeseni so zato poleg hiše zasadili še 100 murv, ki naj bi bile v petih letih dovolj velike. "Če bi hotela od tega živeti, bi za spodobno plačo morala na leto vzgojiti pol milijona sviloprejk," pojasnjuje sogovornica, ki ji to kljub vsemu ostaja želja za bolj ali manj oddaljeno prihodnost.
Pri nas sicer kokonov še ne odkupuje nihče, svilogojci jih lahko prodajo v Italijo, tudi zahodna Evropa se vse bolj zanima za evropsko svilo. Botolin Vaupotičeva se spogleduje z možnostjo, da bi se sama lotila tudi izdelave iz svile: "Že od malega se ukvarjam z ročnim delom in sem pravzaprav najprej videla, kako bi iz te svile lahko naredila kak prtiček, skvačkala kakšno čipko. Izjemno visoko cenjene so tudi svilene tapiserije." Vedno več raziskav o uporabi svile delajo tudi v medicini.
Zavezana naravoslovju, je sogovornica svoja spoznanja o vzgoji sviloprejk, ki jo je tudi podrobno dokumentirala, delila z drugimi že na predavanju v ormoški knjižnici. Kmalu pa bo svoje znanje delila tudi z otroki v ormoškem vrtcu, ki bodo dobili priložnost, da sviloprejke vzgojijo sami: "Vse to, kar imam, imam tudi za to, da se prenaša neko znanje. Na koncu koncev otroci tako spoznajo razvojni krog metulja v vrtcu, zdaj pač preko sviloprejke." Za prihodnjo pomlad je že naročila 2500 novih jajčec.