Dve desetletji je 89-letni Leon Mesarič s svojim nemirnim raziskovalnim duhom zbiral podatke o svoji rodbini po očetu in mami. Spodbudil ga je sicer bratranec, ki živi in je bil rojen v Združenih državah Amerike, a se je tako kot Mesarič spraševal, kdo je. Pri iskanju podatkov in urejanju knjige sta mu sicer izdatno pomagali hči Lea, ki je knjigo tudi oblikovala, in soproga Mira, ki mu je dajala moralno podporo in ga velikokrat spremljala na poteh.
"Raziskovanje korenin prednikov je bilo naporno, po svoje tudi zanimivo. Podatki so bili nemalokrat zapisani v gotici, latinščini in nemščini. Dokopal sem se do podatkov vse tja do leta 1663. V tem obdobju se je dogajalo marsikaj. Končala se je 30-letna vojna, kmetje so se upirali zatiranju plemstva, pismenost je bila le dvoodstotna, po slovenskem ozemlju pa je v tem obdobju potoval Janez Vajkard Valvasor. Preučeval sem matične knjige, stare fotografije in porumenela pisma, se pogovarjal s sorodniki. In danes je tu knjiga o zmagovalcih - moških potomcih, ki so imeli srečo, da so preživeli nekaj vojn, in o močnih žena, ki so čuvale kmetije, vzgajale otroke, ne glede na to, ali so bile vojne, lakota, bolezni," je razbrati v uvodu knjige, za katero mu je uspelo razvozlati kar osem generacij očetovega in maminega družinskega drevesa. Najdlje v preteklost se je dokopal do Lucasa Frangeža in naslova Dragonja vas 22 pod Ptujsko Goro. Ta je umrl 3. 1. 1733 v starosti 70 let.
Želel postati pilot, a je končal metalurgijo
Bili so težki časi za naš narod; časi, ko so številni Slovenci odhajali s trebuhom za kruhom, veliko jih je odšlo tudi čez lužo. Mesaričeva starša, ki sta se spoznala v Zagrebu, sta tam iskala boljše življenje. Tako se je Leon kot prvi od štirih otrok rodil 15. junija 1933 v Zagrebu. Mama Katarina, rojena Frangež, iz Pečk pri Makolah je bila hišna pomočnica pri bogati zagrebški družini, oče Lenart iz Mostečnega pa je delo knjigoveza v Zagrebu kmalu opustil in se izšolal v Beogradu za financarja. Mlada družina se je zaradi očetove službe in spričo druge svetovne vojne večkrat selila - iz Zagreba v Podravino, v Prekmurje, nato še na Hajdino in Ptuj. Leon je zelo rad zahajal k babici v Haloze, pa tudi sicer se je pogosto vračal h koreninam na Dravskem polju.
"Vedno te ostane nekaj tam, kjer si se rodil"
Osnovno šolo je obiskoval v tistih viharnih časih v Rogaševcih in na Hajdini, pouk je sprva potekal v slovenščini, po okupaciji tudi v nemščini. Na Ptuju je leta 1948 končal nižjo gimnazijo, nato pa se vpisal na Srednjo tehnično šolo v Ljubljani. Po maturi je začel svojo poklicno pot v Tamu kot metalurški tehnik (1951 do 1954). Nato je odšel študirat v Ljubljano. Želel je postati pilot, vendar se je zapletlo pri vpisu, zato je vpisal študij na metalurški fakulteti, ki jo je končal leta 1960. Po odsluženi vojaščini se je kot štipendist, sicer pa inženir metalurgije zaposlil v Železarni Jesenice, v letih 1972-1974 je bil vodja nove livarne Belt v Črnomlju in strokovni delavec raziskovalnega oddelka Železarne Jesenice. Nazadnje je bil vodja TOZD žebljarne v Železarni Jesenice, kjer se je leta 1991 zaradi bolezni tudi upokojil. V tem času je bil avtor in soavtor več tehnoloških inovacij. Bil je tudi politično aktiven.
Baletnik in telovadec
Svojo športno pot je začel v Ljubljani že kot dijak. Leta se je 1948 vpisal k telovadcem v Telovadnem društvu Partizan Tabor. Hitro je napredoval, že leta 1950 je z mladinsko ekipo v Splitu osvojil naslov državnih prvakov. Ko se je nato zaposlil v Tamu, je pristopil k TVD Partizan Železničar ter postal prvak med člani in z ekipo. Sanjal je o nastopu na svetovnem prvenstvu v gimnastiki in na olimpijskih igrah v Rimu, a ga je ustavila poškodba ramena. Med študijem v Ljubljani se je znova priključil Taboru. Ob študiju je mimogrede končal še Srednjo baletno šolo Ljubljana in bil dve leti član baletnega ansambla. Na Taboru pa je ob telovadcih prevzel še vadbo za telovadke. Od Tabora se je poslovil, ko je diplomiral in se zaposlil. A ni prenehal trenerskega dela, nadaljeval je na Jesenicah, skupno je bil kar 60 let trener športne gimnastike, tudi trener ženske jugoslovanske in slovenske reprezentance. Še vedno je aktiven kot trener pri začetnikih gimnastike.
Ob vsem športnem in poklicnem angažmaju je našel čas še za svojo strast do letenja. Štiri desetletja je bil jadralni letalec, trinajst let predsednik Letalske šole ALC Lesce in dvanajst let podpredsednik Letalske zveze Slovenije. Bil je tudi mednarodni sodnik za tekmovanja v jadralnem letenju in vodja jugoslovanske reprezentance na svetovnem prvenstvu v padalstvu na Švedskem (1988) in v Lescah (1990). Njegov športni dosežek v jadralnem letenju je zlati C z dvema diamantoma. Ob tem je letalska tekmovanja tudi ovekovečil s fotoaparatom. V reviji Krila je v petnajstih letih objavil več sto fotografij z letalskih tekmovanj v Jugoslaviji. Kot član Fotografskega društva Jesenice je sodeloval na številnih fotografskih razstavah v Sloveniji.
V pripravi je že avtobiografija
Pri 89-ih pa torej še izdaja knjige. Ja, to je kleni Leon izpod Ptujske Gore, ki živi s svojim nemirnim duhom v Smokuču na Gorenjskem, kjer se je ustalil s svojo družino in kjer uživa velik ugled. A sam pravi: "Vedno te ostane nekaj tam, kjer si se rodil." In tam so v dvorani v Majšperku tudi pripravili predstavitev tega obsežnega dela. Da je dogodek dobil svečano noto, je poskrbela moderatorka in vsestranska kulturnica Silvestra Brodnjak iz Skorbe, ki je prav tako pognala korenine iz tega družinskega debla. Še vročo izdajo bogate knjižne zapuščine s posvetili, ki je izšla na 225 straneh in jo krasi čudovita stara fotografija iz leta 1915, je Mesarič ta dan podelil družinam iz obeh rodbin oziroma štirim še živečim generacijam, ki so z velikim spoštovanjem obračale stran za stranjo in tudi prisluhnile neverjetni zgodbi družine. Z njim sta bili tudi hči Lea, ki je bila kakor on uspešna v športni gimnastiki, ob tem pa še lutkarka, pesnica in likovnica, in soproga Mira, ki je po poklicu glasbena pedagoginja. Prišla je tudi županja Občine Majšperk Darinka Fakin, počaščena, da se je predstavitev knjige zgodila pri njih. Prva je čestitala avtorju in mu predala protokolarno darilo. Izjemno se je razveselil stekleničke modre kavčine, prve trgatve potomke Stare trte z Lenta, ki je obrodila tudi v Majšperku. In tik pred izidom je že Mesaričeva nova knjiga – avtobiografija, ki bo glede na vse njegove aktivnosti zagotovo tudi zanimivo branje.
