Vlado Krajnc se je pred štirimi leti spet bolj posvetil izdelavi drobnih lesenih predmetov, kot so sklede, skodelice, pladnji, podstavki, vaze, svečniki in kelihi. Še bolj se jim je predal po lanskem januarju, ko se je upokojil. Vendar pa se je z obdelovanjem lesa seznanil že kot otrok. "Moj oče Jakob Krajnc iz Lešniškega Vrha je izdeloval enostavne izdelke iz lesa. Najbolj je bil znan po svojih klopotcih, a je izdeloval denimo tudi vrata in okna. On me je včasih pritegnil, da sem mu pomagala kaj narediti. Najraje pa sem bil z njim, ko je izdeloval klopotce. Rad sem ga opazoval in sem mu včasih tudi pomagal," pravi Krajnc. Ko je še delal v Tovarni sladkorja Ormož, je lahko poleg službe še kaj naredil na svoji stružnici za les, ko pa se je zaposlil v Betonarni Žiher, je bilo časa zaradi celodnevnega dela manj. "Bolj intenzivno sem se začel ukvarjati z obdelavo lesa, ko sem razmišljal, kaj bom počel po upokojitvi. Bal sem se, da mi bo dolgčas, in sem začel preko spleta gledati, kaj vse bi lahko naredil. Ker sem lesene izdelke podarjal svojim sorodnikom in prijateljem, sem hitro uvidel, da so jim všeč, in sem se učil izdelave vedno novih. Sem samouk, nisem se učil pri katerem od mojstrov, kar sam sem se znašel, kakor sem vedel in znal," pripoveduje sogovornik.
Namesto nove omare prodaja
Ko je bila omara polna novih predmetov in je hotel kupiti še eno, sta mu žena Darinka in hči Nataša predlagali, naj jih raje poskusi prodati. Hči jih je oglaševala na facebooku in videl je, da je za njih resnično veliko zanimanja. Ob tem ga je k sodelovanju pri stojnicah na prireditvah in ob Vinsko-turistični cesti Jeruzalem pritegnila še skrbnica turistične destinacije Jeruzalem Slovenija Anita Bolčevič. Krajnc poudarja, da še vedno dela predvsem za svojo dušo in ne za zaslužek. A vendar je vesel, da zanimanje obiskovalcev Svetinj in Jeruzalema, kjer je vse poletne vikende in bo še do martinovega, in tudi gostov Bioterm, kjer ima stojnico, izredno veliko. Najpomembnejši del njegovega ustvarjanja je izbira lesa. Zelo je pomembno, da je posekan pozimi: "Les je res poseben material. Če je preveč vlažen, bo kasneje pokal in iz njega ne moreš narediti ničesar. Ko ga kupim, najdem ga preko Bolhe in se ponj vozim po celi Sloveniji, mi iz debel na žagi najprej narežejo velike kose. Potem ga sušim z lubjem vred, da vlago zmanjšam na 11 do 13 odstotkov." Šele potem lubje odstrani in naredi grobe oblike, ki jih potem spet skrbno suši v ostružkih in škatlah iz lepenke. Vsaka dva mesece izmeri vlago v njih in jih odpre ter posuši tudi ostružke ter ta postopek ponovi tudi do trikrat. Pomembno je namreč, da se les suši počasi in ne razpoka. Šele po slabem letu je les suh do te mere, da lahko začne končno obdelavo. "Res je s tem veliko dela, a mi je tudi v neizmerno veselje."
Najraje obdeluje les češnje
Kar zadeva vrste lesa, Krajnc prisega na stare, visokodebelne sorte sadnih dreves, ki pa ga je žal vse manj, in na orehovino. In prav izdelki iz orehovine so med njegovimi kupci najbolj priljubljeni. Sam pa najraje dela iz lesa češnje, tudi oreha, ta čas pa denimo obdeluje les ciprese, ki pa je zelo mehak in mora biti z njim zelo previden pri struženju.
Delo z lesom je zanj stvar navdiha in ne obveze
Za zaščito lesenih izdelkov uporablja olja in tekoči čebelji vosek, saj tak premaz omogoča, da lahko v posodah shranjujemo tudi živila. "Vsakemu kupcu povem, da v pomivalcu izdelka ne sme prati zaradi vročine, ki stopi vosek in olje. So pa izdelki vodotesni in se les nikakor ne napije, če ga ročno operemo," še pojasni Krajnc.
Med svoji cilji nam zaupa, da mu prodaja ob vinski cesti in v Biotermah ter na bližnjih prireditvah in sejmih povsem zadostuje. Proda toliko, da pokrije stroške nabave lesa, manjšo stružnico si je pred leti sam kupil s prodajo večje. Všeč mu je, da je čez konec tedna lahko pri stojnicah, a svoje dejavnosti ne bo več širil: "Ustreza mi tak ritem, ko sem čez teden lahko doma, ob koncih tedna pa pri stojnicah. Ko dobim navdih, lahko delam z lesom po dva ali tri dni hkrati. Je stvar navdiha in zame ni obveza."
Serijska proizvodnja ni zanj
S svojim izdelki se poteguje za certifikat kolektivne blagovne znamke Jeruzalem Slovenija in pravkar čaka na rezultate letošnjega ocenjevanja: "Upam, da ga bom dobil, sicer pa mi je najbolj pomembno, da lahko ustvarjam za svojo dušo. Serijska proizvodnja me ne zanima. Les tudi ne dovoljuje serijske proizvodnje, saj vsak kos lesa daje unikaten izdelek.
Kar pride iz lesa, to pač lahko tako naredim, ne morem pa narediti 20 enakih kosov, ker je delo ročno in mi podobo narekuje les." Vesel je, da so ljudje znova bolj dovzetni za nakup lesenih in glinenih izdelkov, saj tradicionalni materiali vse bolj nadomeščajo plastiko: "Ljudi zelo privlačijo lesene sklede za sadje in pladnji za pecivo ali narezke. Vidim, da jim je les spet bolj blizu." Krajnca veseli, da njegovi štirje vnuki Filip, Jaka, Erik in Maj, ki so še osnovnošolci, radi pogledajo, kaj počne dedi.
"Za zdaj mi še ne morejo pomagati, a bodo kmalu večji, in če bodo želeli, jih bom seveda naučil vsega, kar obvladam," še doda ponosni dedek. Čeprav je z delom precej zaposlen, najde še čas za vožnje s kolesom in sprehode, na katerih se mu pridruži tudi žena Darinka. Občasno še pomaga v betonarni Žiher, predvsem med dopusti. Tudi Krajnčeva soproga Darinka je ustvarjalna in ročno spretna. Kvačka, plete in tudi kleklja ter izdeluje nakit iz čipke. Šiva torbe in različne kose oblačil.
Ker je junija izgubila službo v Safilu, vse bolj razmišlja, da bi se tudi sama s svojimi izdelki pridružila možu pri stojnicah. Pravi, da si nekaj ustvarjalnega dela v pokoju, ki se ga nadeja v bližnji prihodnosti, mora najti, in da bo že prihodnje leto najbrž pripravljena svoje izdelke ponuditi tudi za prodajo.
