V ptujskem cestnem podhodu, ki mu domačini še vedno rečejo kar tisti pri Borovu, čeprav omenjene trgovine s čevlji tam že dolgo ni več, je že leta videti možakarja, ki tam igra na harmoniko. Naj bo zunaj vroče ali stiska mraz, štirikrat na teden se Boris Zalokar stisne ob steno podhoda, sede na lesen stol, predse postavi košarico in začne igrati.
"Najraje igram narodnozabavno muziko. Ta mi najbolj seže do srca in še nihče mi ni rekel, da je s tem mojim igranjem kaj narobe," se je v pozdrav nasmehnil možakar, ki prihaja na Ptuj iz Slovenske Bistrice. Začel je, se spominja, pred kakimi 20 leti igrati v Mariboru in še dandanes se kdaj odpravi med Mariborčane, a še raje zaigra na Ptuju.
Vesel, če komu polepša dan
"Ne igram na ulici ali na kakem trgu, jaz sam sebi rečem frekventni glasbenik, sicer pa sem končal glasbeno izobraževanje, veliko sem igral, tudi v različnih zasedbah. Trideset let sem delal v kovinski industriji, zdaj pa čakam, da bom dovolj star, da mi država začne izplačevati pokojnino. Ker pa znam igrati in ker to rad počnem, sem pač sklenil kak evro zaslužiti z muziko," pravi Boris, ki v podhodu pod Osojnikovo in Ormoško cesto na Ptuju rad zaigra mimoidočim: "No, v resnici nisem prav zgovoren, a če se je kdo pripravljen pogovarjati, pa tudi rad kakšno rečem. Ptujčani so prijazni, preprosti ljudje, pozimi kdo povpraša, ali me (ne) zebe. Še posebej jih zaskrbi, ko vidijo, da igram z rokavicami, takimi, da imam konice prstov zunaj, a meni ni hudega. Najbolj vesel sem, če z mojim igranjem na klavirsko harmoniko komu polepšam dan, ali vsaj tisto minuto, ko gre skozi podhod. Da bo še prihajal, pravi Boris.
Vesel je prav vsakega kovanca, ki mu ga namenijo mimoidoči: "Nisem kašen pohlepnež, rad pa bi se zahvalil vsem, ki so že kdaj vrgli kak evro v mojo košarico. In ja, hvala mladeniču, ki je pravkar vrgel kar desetaka, ne poznam ga, on ne ve, kdo sem jaz, a fant že ve, da v življenju štejejo dobra dejanja."
