Zmago Gomzi
Otroška in mladostna leta je Žnidarič preživel v Sobetincih v občini Markovci, ko mu je bilo petnajst let, pa je šel v uk v Maribor in se izučil za peka, a tega poklica ni opravljal dolgo. "Navdušen sem bil nad športom. Sprva sem streljal z zračno in malokalibrsko puško in pištolo, bil med najboljšimi mladinci v Sloveniji, vmes pa začel igrati nogomet. Nosil sem majico mladinske ekipe mariborskega Kovinarja, a leta 1964 sem si huje poškodoval levo koleno in izpahnil kolk na isti nogi. Moral sem na operacijo kolena, po njej pa sem imel nogo za nekaj centimetrov krajšo, česar mi nihče ni znal pojasniti. Zaradi tega sem imel težave pri bolj ali manj stoječem delu v pekarni. Zato sem se prekvalificiral in v treh letih sem si v podjetju Bodočnost v Mariboru pridobil naziv RTV-mehanika. Po nekaj letih sem dobil delo v mariborski poslovalnici podjetja Iskracommerce. Tam sem približno 28 let popravljal predvsem televizorje in radie, leta 1991 pa se invalidsko upokojil," je Žnidarič odstrnil del svoje življenjske poti.
Ker mu je bil šport zelo pri srcu, je po operaciji kolena razmišljal, kateri šport bi mu zaradi krajše noge najbolj ustrezal. "Odločil sem se za kegljanje. Keglje sem začel podirati pri ŽŠD Maribor. Z ekipo Železničarja, v kateri so bili moji soigralci Alojz Sterger, Nikola Antolos, Franc Jelen, Lojze Kirbiš, Jože Kos, Stanko Lašič, Oto Medved in Milan Štiftar, sem osvojil peto mesto na takratnem republiškem prvenstvu. Leta 1970 sem zapustil Železničar in prestopil h Konstruktorju in za ta klub kegljal približno dvajset let, tudi v nekdanji jugoslovanski ligi. Lahko rečem, da sem bil zelo uspešen," razloži.
Iz spomina izbrska nekaj največjih uspehov. "Na državnem prvenstvu nekdanje Jugoslavije leta 1973 sem osvojil tretje mesto, pred menoj sta bila le reprezentanta Jože Turk iz kranjskega Triglava in Nikola Dragaš iz zagrebškega Medveščaka. Na republiškem prvenstvu leta 1970 v Mariboru je bil pred menoj le Miro Steržaj, ki je bil tudi moj vzornik, s klubskim soigralcem Jocem Kalanjem sva leta 1974 na sedmem tekmovanju za Gromov memorial v Kranju v dvojicah osvojila prvo mesto, Joco je podrl 1059 kegljev, jaz 1076 in ta rezultat je moj osebni rekord. Bil sem član ekipe, ki je leta 1974 osvojila drugo mesto na republiškem prvenstvu, moji soigralci pa so bili Franc Mlakar, Milan Amer, Joco Kalanj, Ivo Baierl, Peter Pečovnik, Franc Logožar in še nekateri drugi odlični kegljači. V najboljših kegljaških letih sem zbral nekaj nastopov za tedanjo republiško reprezentanco in prepričan sem, da bi bili moji dosežki še boljši, če ne bi bilo težav s krajšo nogo. Za Konstruktor sem kegljal do leta 1981, vmes pa se že uveljavljal na kegljaških tekmovanjih invalidov, najprej kot član Medobčinskega društva invalidov Maribor, nato kot član Medobčinskega društva invalidov Ptuj," razloži Žnidarič.
Dvajsetega zaporednega naslova ni dočakal
Med invalidi je Žnidarič v kategoriji K2 veljal za skoraj nepremagljivega, saj ni bilo tekmovanja, na katerem ne bi osvojil prvega mesta ali bil pri vrhu nastopajočih. "Kar devetnajstkrat zapovrstjo sem osvojil naslov državnega prvaka. Na letošnjem sem meril na dvajsetega, s čimer bi končal tekmovalno pot, saj me aprila prihodnje leto čaka operacija kolka. Ko sem na kvalifikacijah v Brežicah izpolnil normo, sem čakal na obvestilo za nastop na državnem prvenstvu v Celju. A ga nisem dočakal," zagrenjeno pove. "Zaradi tega sem večkrat poklical na sedež Medobčinskega društva invalidov Ptuj, a pravega odgovora nisem dobil, dva dni pred prvenstvom, ki je bilo 27. avgusta, pa so mi povedali, da nisem prijavljen za tekmovanje. Ne vem, kako se je to lahko zgodilo, razlogov ne poznam, ne vem, kdo je kriv, skušam ugotoviti, a mi ne uspe. Bil sem močno razočaran, kajti v Celju sem nameraval zaokrožiti tekmovalno kegljaško pot med invalidi. A mi ni bilo usojeno. Od tedaj ne kegljam več," ogorčeno razloži Žnidarič, ki je za kegljaške dosežke dobil veliko priznanj, leta 2017 tudi zlato plaketo Občine Markovci.
"Priznanja mi pomenijo veliko, spominjajo me na športno pot, na kateri so me vsa leta podpirale soproga Stanislava, s katero sva poročena že 52 let, ter hčeri Suzana in Aleksandra. Kegljanje mi je bilo v veliko zadovoljstvo, spoznal sem veliko ljudi, se z nekaterimi spoprijateljil. Sedaj se sproščam z delom na vrtu okoli hiše v Sobetincih, ga zapolnjujem s kegljanjem na vrvici v DU Markovci, kjer mi gre dobro od rok. Z aktivnostjo odganjam koronavirus," je z nasmehom končal pogovor.
