Franc Verovnik, upokojen zdravnik internist, ljubiteljski zgodovinar in publicist, redno pripravlja prispevke iz rodnega Lovrenca na Pohorju, čeprav že več kot 40 let ne živi v kraju. A ga na domači kraj veže tudi dobro poznavanje krajevne zgodovine. Pred dnevi je tako na spletnem portalu Lovrenčan objavil nov prispevek, plod raziskovanja preteklosti Lovrenca. Arhivska svetovalka Mojca Horvat iz Pokrajinskega arhiva Maribor mu je namreč poslala staro fotografijo, ki je del bogate zapuščine Falske gospoščine, kar ga je spodbudilo k nadaljnjemu raziskovanju.
Fotografija je oblikovana kot razglednica, na njej pa je zanimiv transport, ki ga je posnel lastnik lovrenške Tovarne kos in srpov, Friedrich Kieffer (1881-1930). Na fotografiji je poseben transport stroja, ki ga po trgu vleče okoli 40 mož. Iz Ljutomera jo je kot razglednico septembra 1909 poslal grofu Alfonsu Zabeju (1864-1932) na Falo. Pod fotografijo je bil zapis Transport der 240 HP. Maschine für Dr. Leblanc. S pomočjo podatkov portala avstrijske nacionalne knjižnice, Tehniškega muzeja Slovenije in drugih pisnih virov iz tega obdobja, se je Verovnik dokopal do ugotovitve, da je skrivnostni stroj lokomobila, pogonska naprava iz parnega kotla in stroja. Uporabljala se je za pogon različnih strojev in naprav. V Lovrenc je bila pripeljana s tovornim vlakom, po vsej verjetnosti iz Nemčije.
Lokomobile so bile v začetku 20. stoletja izjemno pogost pogonski agregat na žagah. V lovrenškem govoru se je za to napravo uveljavilo ime domferca, kar izvira iz nemške besede der Dampf (para), soroden temu pa je v lovrenškem narečju še en izraz - domf žôga. V monografiji Lovrenc na Pohorju skozi stoletja je bilo po zapisih gozdarskega poznavalca Franja Sgerma v prvi polovici prejšnjega stoletja na Lovrenškem pet žag na parni pogon. Kot omenja Verovnik, je prvo parno žago leta 1908 zgradilo švicarsko podjetje Sutter-Roussy, drugo je leto kasneje postavil domačin Franc Pajtler, po domače Kasjak, znan tudi kot pohorski kralj. Domačini so jo imenovali mašin žaga.
Lastnik tretje iz leta 1915 je bil znani lovrenški lesni industrialec Avgust Lešnik, s katerim povezujejo zgodbo, da je prišel v Lovrenc z enim samim konjem in vozom, hitro obogatel ter spremenil priimek v Löschnigg. Žaga je poslovala kot družba KOH in je bila v Kurji vasi. Tam je zdaj ob Mariborski cesti Marlesov obrat za izdelavo lesenih hiš. Četrto je leta 1924 zgradil Jakob Novak, gostilničar, mesar in lesni trgovec, med drugim prvi lastnik nekdanjega hotela Jelen. Stala je v Kurji vasi ob začetku ceste proti Lehnu. Bolj znana je bila kot Vrenčurjeva žaga, ker jo je sredi druge svetovne vojne kupil Harald Wrentschur iz Radelj ob Dravi. Peta žaga je nastala iz nekdanjega mlina in žage v kleti gospodarskega poslopja, ki ga je leta 1915 odkupil Mihael Kogelnik od gostilničarja Karla Büttnerja v naselju Gaj. Upravljal jo je skupaj z Josipom Belejem, po katerem so jo ljudje imenovali Belejeva žaga. Ker je bila premalo zmogljiva, so za njen pogon leta 1928 kupili parno lokomobilo in poleg žage uredili še hišno elektrarno.
Bogata žagarska tradicija v Lovrencu je po drugi svetovni vojni z nacionalizacijo postopno izgubljala pomembnost. Vseeno je do dandanes ostalo več manjših električnih žag, predvsem pri kmetih. Lastniki gozdov pa po tihem želijo, da pride kak močen investitor in postavi veliko žago za domač les, ki zdaj pretežno kot hlodovina odhaja v tujino.
