Slavica Pičerko Peklar
Na nedavni 30. mednarodni spletni konferenci The Web Conference, na kateri je svetovni forum o razvoju spleta in z njim povezanih tehnologij povezal raziskovalce, znanstvenike, vizionarje in poslovni svet, je bil premierno predstavljen kratki film, v katerem eleganco lipicancev skozi vizualno umetnost predstavlja ambasadorka teh plemenitih konj, Ptujčanka Alenka Slavinec.
Fotografije, zdaj še kratki film
"Z najnovejšim vizualnim popotovanjem z roko v roki z dušo lipicanca nadaljujem umetniški projekt, posvečen lipicanskemu konju. Projekt se je začel pred desetletjem, ob 20. obletnici razglasitve samostojnosti Slovenije leta 2011, takrat z odprtjem fotografske razstave Slovenia in Us - Lipizzaner Horses by Alenka Slavinec. Od takrat je razstava obkrožila svet, na ogled je bila v enajstih državah, več kot 50-krat. Letos, ob 30-letnici samostojnosti Slovenije, sta se lepota in plemenitost lipicancev dotaknili tudi udeležencev mednarodne spletne konference The Web Conference, ki se je začela leta 1994 v raziskovalnem središču CERN v Švici in poteka pod okriljem IW3C2 Inštituta Jožefa Stefana, Univerze v Stanfordu, Mednarodnega raziskovalnega centra za umetno inteligenco UNESCO (IRCAI) in družbe Videolectures.net s podporo tehnoloških velikanov, kot so Microsoft, Amazon, Google in Facebook," pravi avtorica filma.
Konj od človeka zahteva polno prisotnost, kar je
v dobi elektronskih medijev tako zelo težko
Ta je sestavljen iz treh delov: "Intimno srečanje z belimi konji se začne ob sončnem vzhodu sredi prostranega lipiškega posestva. Vizualna pripoved vabi na popotovanje skozi čas, od prvih lipicancev pred več kot 440 leti vse do danes, ko ob pogledu v oči belega konja preprosto ni druge možnosti, kot da se odpre srce."
Ko se preprosto zgodi
Alenka Slavinec, fotografinja, filmska producentka in svetovljanka, ki ne mara polovičarskega dela, je s svojimi fotografijami nagovorila ljubitelje fotografije širom sveta: "Beli lipicanci, ki s svojo eleganco, senzibilnostjo, lepoto in ponosom vzbujajo veliko občutkov, so me popolnoma prevzeli. Zdaj že lahko rečem, da naše vezi postajajo trajne. Verjamem, da človek ob pogledu na te moje fotografije lipicancev in zdaj ob ogledu filma začuti mir, radost in srečo. Gre za sožitje ob popolni enosti narave in človeka. Konj je hkrati ubogljiv in samosvoj, ima svoj karakter, je vodljiv in je del črede. Ne mara biti sam. Ima vse lastnosti družbe. Človek mora biti v času druženja s konjem popolnoma iskren, predan, in takrat se zgodi magičnost sožitja, ki jo doživi vsak na svoj način. Konj od človeka zahteva prisotnost, kar je v dobi elektronskih medijev tako zelo težko. Vedno smo z mislimi nekje drugje, konj pa od tebe zahteva, da si v sedanjem trenutku. Tega občutka ni mogoče opisati, to sobivanje je preprosto treba doživeti, in to, kar je v letih druženja s konji uspelo meni, je ena sama sreča."
Da je film posnela v le nekaj dneh, pravi, je treba pripisati dobremu izboru sodelavcev, ki so ji pomagali pri snemanju. Med njimi je bil tudi Ptujčan Mitja Krapša, ki je dal zvočno piko na i kvaliteti filma: "Že s fotografijami, ki sem jih pred desetletjem posnela v Lipici, sem nakazala, da bo zgodba dobila nadaljevanje. Zdaj se je to zgodilo na resnično magičen način. Snemanje je bilo za vse nas poseben izziv, naporno, na trenutke tudi nevarno, a uspelo mi je povsem osredotočiti se, konji so me sprejeli v svoj krog. Zaupala sem jim in oni so mi to vrnili s čudovitimi posnetki, ki jih nismo mogli načrtovati."
Simbol slovenstva
Matej Oset, direktor Kobilarne Lipica, d.o.o.: "Vizualna pripoved Alenke Slavinec je zelo osebna in pravzaprav intimna, saj vsako oko, vsak obiskovalec doživi Lipico nekoliko drugače. Zato je kratki umetniški film zanimiv in vreden ogleda, vsekakor pa nudi tudi možnosti nadaljnjih korakov. Predvsem zato, ker je umetnost univerzalni jezik, ki se lahko dotakne ljudi z vsega sveta, pri čemer se je treba Alenki Slavinec vsekakor zahvaliti, da se je lipicancu in njegovi lepoti tako globokočutno posvetila in v polnosti predala. Njegova zgodba, ki se je pred 441. leti, natančneje 19. maja 1580, začela v Lipici, pritegne ustvarjalce, prav tako tudi simbolika belega konja ter tesna povezanost med lipicancem in ljudmi, ki so zanj skrbeli, saj je pripeljala do tega, da je lipicanec postal eden od simbolov slovenstva."
Da zadnje srečanje z lipicanci ni bilo zares zadnje, verjame sogovornica. Prepričana je, da pri sedanjem delu v fotografski objektiv lovi podobe, ki so jo izoblikovale v času otroštva, odraščanja. Da je to njen pogled na svet in na življenje, ki ne mara polovičarstva. "Ko posnamem fotografijo, je to sedanjost, trenutek, ki v tistem postane preteklost, ki jo s pomočjo vizualnih medijev ohranjam za bodočnost. Uživam v tem svojem delu, rada se umaknem v naravo, uidem kdaj v svet skoraj že izgubljenih energij, a se vedno znova rada vrnem k ljudem. In ko mi uspe s pomočjo fotoaparata, ki je del moje vsakdanje oprave, kot torbica za koga drugega, ujeti dober posnetek, tisto iskro v očeh, ko so moji posnetki kar malo divji od vse energije, ki sem jo ujela, vem, da je to tista osredotočenost, ki nam je v teh časih primanjkuje," pravi Alenka Slavinec. Za film o lipicancih je debitansko zapela v tehniki petja Siliammm, ki jo sicer uporablja pri avtorskem načinu fotografiranja portretov. Oktobra bo Ptujčanka razstavljala v domači Miheličevi galeriji, napoveduje pa dokaj samosvoj multimedijski projekt.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
