Letos mineva 930 let, odkar so ozemlje lovrenške kotline med potokoma Slepnico in Radoljno od grofa Engelberta Spanheima v last dobili šentpavelski benediktinski menihi iz Labotske doline, s čimer se tudi začne zgodovina Lovrenca. V kasnejših letih so zgradili farno cerkev in ustanovili župnijo svetega Lovrenca. V skoraj 700-letni zgodovini, kar je bil ta samostan gospodar doline ob Radoljni, je bil kraj izpostavljen številnim družbenim spremembam. Kraj je od prve omembe večkrat spremenil tudi ime. Od ustanovitve je bil poznan po imenu Sveti Lovrenc v Puščavi, v obdobju gradnje železnic se je uveljavilo ime Sveti Lovrenc ob Koroški železnici, od leta 1863 Sveti Lovrenc nad Mariborom, po prvi svetovni vojni Sveti Lovrenc na Pohorju do leta 1952.
Nekoč klimatsko zdravilišče
Preteklost Lovrenčanov je bila tesno povezana z gozdom, posredno z gozdarsko dejavnostjo pa se je razvilo tudi splavarstvo na Dravi. Industrijska doba je v Lovrenc prišla s prvimi fužinami in steklarnami. Od lovrenške steklarne (1834–1888) so danes ostali le lepi muzejski eksponati in značilni češki priimki nekaterih domačinov. Dobo nekdanjih žarečih fužinarskih peči in trušča težkih vodnih kladiv je preživela le Tovarna kos in srpov.
Industrijskemu razvoju so sledili prvi zametki turizma s postavitvijo prvega gostinskega objekta, ki je dobival podobo turističnega objekta višje kategorije. Pred drugo svetovno vojno je dobil kraj zaradi čistega pohorskega zraka naziv klimatskega zdravilišča. Z izgradnjo smučarske vlečnice na osojni strani kotline v naselju Kumen je v 60. letih lovrenški turizem doživel svoj vrh.
O pestrem zgodovinskem razvoju lovrenške kotline, zlasti pa o spremembah kulturne pokrajine kot verodostojen zgodovinski vir pričajo tudi stare razglednice, v katerih so ujete zgodbe kraja in njegovih prebivalcev, domačih opravil in pomembnih krajevnih dogodkov, gostiln, mlinov in drugih gospodarskih objektov pa tudi pokrajinskih značilnosti sveta pod obronki Pohorja. Leta 2015 so del ohranjenih razglednic objavili v publikaciji Ujeti trenutki časa, ki so jo uredili avtorji Franci Verovnik, Ožbej Vresnik in Anžej Bečan. Po raziskovanjih Verovnika so bile prve lovrenške razglednice znamenite litografije, ki so danes prava redkost in so zato izjemno dragocene. Nastale so okoli leta 1896. Najstarejša med njimi je izdelek znane založniške hiše Karl Schwidernoch z Dunaja, kjer so izdelali litografije mnogih slovenskih krajev, tudi s slovenskimi napisi. Kasneje so pobudo pri izdajanju lovrenških razglednic prevzeli različni fotografi, predvsem iz Maribora: Heinrich Krapek, Franz Erben, atelje Makart in še nekateri drugi, nekaj fotografij je posnel tudi slovenjegraški fotograf Ferdinand Andreiz.
Trgovci in gostinci naročniki razglednic
Pred prvo svetovno vojno in zlasti po njej je veliko razglednic izdelal in založil mariborski fotograf Ludvik Kieser, iz obdobja med obema vojnama pa tudi znana mariborska fotografa Mirko Japelj in Andrej Benet. Slednji je bil avtor lovrenških razglednic še v času po drugi svetovni vojni. Avtorji mnogih razglednic pa so domačini. Prvi omembe vreden je vsekakor Otmar Fornezzi. Posnel je veliko fotografij Lovrenca, iz katerih so izdelali lepe razglednice, nekatere med njimi je založil sam. Na razglednicah iz časa po drugi svetovni vojni fotografi večinoma niso navedeni. Njihova imena zasledimo šele v zadnjih desetletjih, med njimi sta največkrat omenjena F. Mauer za podjetje Fotolik iz Celja in Lovrenčan Anžej Bečan. Da so se ohranile številne podobe nekdanjega Lovrenca na Pohorju in okolice, se je po mnenju Verovnika treba zahvaliti predvsem trgovcem in gostilničarjem, ki so spoznali tržno vrednost razglednic ter postali njihovi zvesti naročniki in založniki. Njihova imena zasledimo na prvih lovrenških razglednicah iz časa avstro-ogrske monarhije.
Zadnjih šestdeset let je največ lovrenških razglednic založilo Turistično društvo Lovrenc na Pohorju, nekaj pa podjetje Fotolik iz Celja. Do danes je ohranjenih in zbranih več kot 300 različnih razglednic Lovrenca na Pohorju in okolice, od katerih jih je bilo za knjigo izbranih preko 150.
Po besedah avtorjev je danes stare razglednice že težko dobiti. Največ jih je najti pri poklicnih prodajalcih na bolšjih sejmih ali v njihovih trgovinah. Kot je prepričan Verovnik, tudi lastnik večine ohranjenih razglednic, ki so bile objavljene v knjigi, si z razglednicami lahko pričaramo nekdanje čase, ljudi in njihove navade, različne kraje in pomnike kulturne dediščine. Njihove podobe se običajno precej razlikujejo od današnjih, saj so se medtem naselja zelo spremenila.
