Druga svetovna vojna je povzročila gorje in strahote tudi v krajih današnje občine Cerkvenjak. Nemci so v maju in juniju leta 1941 izselili družine Kuzmič iz Brengove, Čeh iz Andrencev, Blažič iz Čagone, Kuhar iz Cogetincev, Tušak iz Cerkvenjaka in Žižek iz Smolincev ter farnega župnika Franca Škofa. Med njimi je bila tudi družina Bratkovič iz Brengove: mati Barbara, oče Anton, znan čevljar, ki je nazadnje živel na Studencih v Mariboru, hčerki Frančiška in Marija ter sin Stanko. Od vseh cerkvenjaških izseljencev danes živi le še Marija Omulec, rojena Bratkovič.
Rodila se je 2. februarja 1932, ko jih je okupator izselil, je bila torej stara devet let. Krutih vojnih dogodkov in izgnanstva se tako še dobro spominja, čeprav je hotela vse skupaj že zdavnaj pozabiti. Kot pravi, pa ni šlo, četudi o teh časih, grozotah in trpljenju doma niso nikoli radi kaj dosti govorili. "S seboj smo lahko vzeli le najnujnejše osebne stvari. Izseljeni smo bili v neko vas blizu Gračanice v Bosni, imena vasi se več ne spomnim. Tam smo dobili streho nad glavo pri eni od kmečkih družin. Pri njih so našli domovanje tudi Blažičevi iz Čagone. Tam smo živeli samo nekaj mesecev, saj je prišlo na tem območju do vojaških spopadov in so četniki požgali vas, gospodarja pa ustrelili. Spet smo brez vsega zbežali. Nato smo se selili iz kraja v kraj. Razšle so se tudi naše skupne poti z Blažičevimi. Nekaj časa smo živeli tudi v Tuzli. In spet drugam, dokler se nismo po dveh letih znašli v Svetem Ivanu Zelina na Hrvaškem. Tam smo živeli dve leti in tudi dočakali osvoboditev. Brat Stanko je tam obiskoval prvi in drugi razred osnovne šole. Midve s sestro je nisva.
"Najhujši so bili prizori, ki so jih za sabo puščali četniki, ustaši in še kdo"
V Zelini smo se tudi spet srečali z našimi domačini Blažiči. Živeli smo v skromni hišici z nekaj zemlje, a da smo lahko nekako preživeli, je bilo treba delati pri kmetih. Sestra Frančika je delala kot neke vrste gospodinjska pomočnica in varuška otrok pri družini, ki je imela gostilno. Ni nam bilo lahko in naši želodci so bili pogosto prazni," pripoveduje 89-letna Marija. Miru in varnosti niso imeli nikjer. "Najhuje se je bilo srečevati s prizori, ki so jih za seboj puščali četniki, ustaši in še kdo. V Zelini sva s sestro bili priča obešanju 29 talcev na tamkajšnjem trgu, med obešenimi naj bi bili tudi štirje Slovenci," se še spominja. S tega strašnega dogodka ji je še posebej živo ostal v spominu klic ene od talk Smrt fašizmu, svoboda narodu. Ko so se po vojni junija leta 1945 vrnili domov v Brengovo, so našli hišo naseljeno, hlev pa prazen. Še nekaj časa so si nato s tistimi ljudmi delili streho nad glavo, je še povedala Marija Omulec.
