"Imam stalne stranke, zdaj jih je resda vse manj, a še se najdejo ljudje, ki prihajajo na tržnico in kupujejo domače. Pri meni na stojnici je najti vse, kar je dobrega za v lonec. Tudi sama najraje kuham domačo hrano. No, sem kuhala, zdaj, ko jih imam že kar nekaj čez devetdeset, so moji domači rekli, da sem se dovolj nakuhala, in mi kosila vozijo iz domače gostilne. Jaz pa si vmes, za večerjo ali kako južino, še vedno pristavim svoj piskrček in si skuham kako župico, tako s krompirjem, mladim grahom in z veliko peteršilja," pravi Tilčka Vidovič, ki je letošnjo pomlad, ko je pihalo tam pod streho tržnice, staknila pljučnico. "Skoraj bi me pobralo, pa se nisem dala, sem rekla zdravnikom, naj me spravijo vsaj toliko v red, da bom praznovala rojstni dan. No, so me poslušali in lepo poskrbeli zame."
Vselej imele "dobro robo"
"Zdaj, ko že malo težje hodim, mi radi pomagajo domači. Sin me zadnje čase vozi sem, na tržnico. Sem pa še pred dobrim letom, ali dvema, dobila podaljšano vozniško. Ja, jaz sem res veliko prevozila tisti moj avto, s kolegicami smo se rade odpravile tudi v kake toplice, na izlet. Včasih smo si naložile še košare zelenjave in šle preverit, kako nam gre prodaja tam, kjer nas ne poznajo. In vselej smo vse prodale, saj smo imele dobro robo, pa zgovorne smo bile in ljudje imajo to radi," pravi najstarejša ptujska branjevka, ki je odraščala v družini z osmimi otroki in je morala že zgodaj poprijeti za delo: "Včasih smo že majhni otroci pomagali staršem pri delu. Mene je najbolj vleklo na domači vrt, in ko sem videla, kako lepo solato imamo, sem se odločila, da jo grem prodat v mesto. Tako se je začelo, rada sem kdaj tudi malo pobarantala, za stalne stranke pa vedno poskrbela še kak priboljšek."
