Nekega prijetnega pomladanskega dne je takrat komaj petleten fantič Amadej od staršev prejel v dar majhno plastično harmoniko. Naprej si jo je tiho in sramežljivo ogledoval, nato pa pogumno raztegnil meh in vzkliknil: "Jaz bom muzikant!" Sliši se neverjetno, vendar je zgodba resnična. Brata iz Svetega Duha na Ostrem vrhu namreč že od rojstva spremlja domača narodnozabavna glasba. Namesto uspavank sta poslušala polke in valčke in namesto pravljic so v družini prebirali besedila pesmi in prepevali ljudske skladbe.
Harmonika, najboljša prijateljica
"Moj deda igra bariton. Ko je bil še mlad, je igral na veliko porokah in veselicah. Za sedmi rojstni dan mi je podaril svoj bariton. Pokazal mi je prve tone. Ko bom velik, bom tudi jaz igral na porokah in veselicah," pripoveduje sedaj skoraj devetletni Gabrijel Sivec, ki se igranja na bariton uči v Glasbeni šoli Ruše. Nekoliko mlajši Amadej Sivec pa se je zaljubil v diatonično harmoniko. "Najraje poslušam Lojzeta Slaka in Slavka Avsenika," pove Amadej in doda, da vadi skoraj dve uri na dan. "Zjutraj, preden grem v šolo, vzamem harmoniko in zaigram. Na mojem seznamu je že dvajset pesmi, ki sem se jih naučil v letu dni," ponosno poudari Amadej, ki v glasbi, kljub rosnim letom, že sedaj cilja visoko.
Frajtonarica, kot ji rečemo pogovorno, je bila sicer nekoč bolj priljubljena med starejšo populacijo, v zadnjem obdobju pa se je razširila tudi med mladimi. Amadej je eden tistih redkih, ki jih je narava obdarila z izjemnim talentom, izrazitim posluhom za glasbo in ljubeznijo do te zvrsti. "Všeč so mi bolj stare pesmi, ker imajo bogato melodijo in lepa besedila," pravi Amadej in doda, da je harmonika njegova najboljša prijateljica. Diatonična harmonika je obdobje ljudskega inštrumenta že zdavnaj prerasla, odprla so se ji večja vrata in tudi profesionalne možnosti ustvarjanja.
Nastope že nizata
Prva pesem, ki sta jo zaigrala skupaj in z njo tudi prvič skupaj nastopila, je Slakova V dolini tihi. "Najprej se je pesmi naučil Amadej, potem pa še jaz na baritonu. Ko sva jo natrenirala, naju je učiteljica vprašala, ali bi nastopila pred publiko, in takoj sva bila za," se Gabrijel spominja njunega prvega skupnega nastopa pred širšo javnostjo, na letošnji občinski prireditvi v Selnici ob Dravi. "Fajn je bilo nastopati in nič nisem imel treme. Z Gabrijelom sva veliko vadila in super je bilo, ko so nama vsi ploskali," z iskrico v očeh doda Amadej. Pred kratkim sta nastopila tudi v oddaji Radia Maribor Malo naokrog in tako počasi nizata nastop za nastopom.
Narodnozabavna glasba je za slovenski narod neprecenljiva in takšni mladi talenti so dokaz, da ne bo izumrla. "Želiva si, da bi imela ansambel, da bi veliko igrala in nastopala," pravi Gabrijel. Amadej pa ob tem doda še eno veliko željo: "Želim si nove harmonike, rdeče, s črnimi gumbi!"
Iz hiše pri Hošteterjevih, kakor se po domače imenuje domačija Sivčevih, v Svetem Duhu na Ostrem vrhu se domača narodnozabavna pesem razlega že stoletje. Vsak rod je imel enega ali dva muzikanta, tudi profesionalne glasbenike. Zgodovina se ponavlja, tradicija pa nadaljuje. Glasba na kmetiji pri Hošteterjevih še danes povezuje vse generacije. Ob praznikih se še vedno radi zberejo ob peči v stari kmečki kuhinji in zapojejo ter zaigrajo. Ampak, kaj bi pisali, glasba je to, kar v svojem bistvu uhaja besedam, in brata Sivec bosta to gotovo dokazala.
