Čeprav bo na božič zaokrožila devet desetletij, je gospa Kovačič, z dekliškim priimkom Božič, rojena v Strmcu pri Veliki Nedelji, še vedno nadvse samostojna, neodvisna in preudarna Nevenkina mama, Ivanova tašča, Aleševa babica in Gašperjeva prababica. V hiši, ki sta jo zgradila z mnogo prezgodaj tragično preminulim možem Silvom, živi v spodnji etaži, kjer se na vsakem koraku vidi, da je tu doma mojstrica najrazličnejših ročnih del. Nad njeno ustvarjalnostjo (shranjeno v velikih predalnikih in omarah) je navdušena tudi vnukova žena Mateja, ki pa ji Marijin še ne triletni pravnuk ne dovoli kvačkanja. "Bo oma Gašperja naučila delati gobeline, ko bo velik," reče. Pravnuk v minulih dneh zaradi omejitev za preprečevanje širjenja koronavirusa ni mogel obiskovati svoje babice, dedka in prababice, ker "mladi" živijo v Račah. A kmalu jih bodo z obiski spet razveseljevali.
Pri petnajstih od doma
Na pragu svojih devetdesetih let se Marija spominja, kako je kot 15-letno dekle odšla od doma v Ruše, kjer je bivala pri različnih družinah in se, preko ene od gospodinj, ki je bila zaposlena v Mariborski tekstilni tovarni, tudi sama znašla v tekstilnem poklicu. Pridna, učljiva in samoiniciativna si je utirala svojo pot skozi življenje. Na vlaku sta se spoznala s kasnejšim možem, v Gerečji vasi sta si sčasoma kupila parcelo in začela spletati družinsko gnezdo, kamor so se preselili iz bloka v Kidričevem. Pridno delo obeh zakoncev, Marijino v kidričevski Zaščiti pa velikokrat tudi v nadurah in še ponoči, jim je omogočilo za tiste čase solidno življenje. Po moževi smrti sta se s hčerko morali spopasti z veliko težavami, najhujše pa je bilo, ko je Marijo na poti v službo povozil tovornjak in po čudežu je preživela. Sledila je dolga rehabilitacija in srednješolka Nevenka je po svojih najboljših močeh skrbela za mamo.
Leta 1981 je prišel k hiši Ivan. Življenje mame in hčerke se je utirilo v podobne kolesnice, kot so jih vodile v prihodnost takrat, ko je bil z njima še mož in oče Silvo. Danes vsi trije sobivajo kot družina, ki se med seboj spoštuje, se razume in si pušča dovolj prostih rok, da živi vsak po svoje, a vendar vsi za enega, eden za vse. Skupaj so tudi po letu 1990 sedem let skrbeli za Marijino mamo, ki je bila nepokretna. "Kar te ne ubije, te utrdi," je Marijina in tudi Nevenkina parola.
Aktivna članica društev
Leta 1980 se je Marija odločila za družinsko pokojnino in postala članica Društva upokojencev Hajdina, zaradi posledic prometne nesreče pa tudi Društva invalidov Ptuj. "V obeh društvih sem se zelo dobro počutila, sodelovala sem na različnih društvenih razstavah ročnih del, in čeprav z berglo, sem se vedno rada udeleževala izletov ter ekskurzij. Zadnja leta sicer ne morem več od doma, zato pa svoj vsakdanjik preživljam ob ročnih delih, televiziji, časopisih, v družbi svojih najdražjih in v občasnih stikih z nekaterimi dobrimi prijatelji. Živim tudi od spominov. Lepih. Tisto, kar je bilo hudega, se trudim pozabiti," pove zgovorna gospa.
In ko je v začetku aprila letos na vrata potrkala predsednica hajdinskih upokojencev Anica Drevenšek s prošnjo, če bi tudi onidve z Nevenko, na katero je prenesla veliko znanj, nasvetov o ročnih delih, lahko sešili nekaj zaščitnih mask za občino Hajdina, sta se družno lotili tega projekta. Med 3520 hajdinskimi maskami jih je več kot 150 tudi izpod rok v tej akciji najstarejše šivilje Marije.
