Slepa maserka s čudežnimi rokami

Roke, ki vidijo. Tako je svoj masažni salon zgovorno poimenovala Polona Perger, Ptujčanka, ki je pred desetletjem zaradi glavkoma popolnoma oslepela, a verjela, da svoje želje, povezane s samostojnim delom, lahko uresniči.

Odločena, da pomaga - sebi in drugim

"Rodila sem se s prirojeno sivo mreno in z mojim vidom ni bilo nikdar dobro, a sem vselej želela pomagati ljudem. To, kar zdaj počnem, me osrečuje. Verjamem, da dobro dene tudi ljudem, ki pridejo v moj salon in se prepustijo mojim rokam, da jim s pomočjo klasične in kitajske masaže pomagam do boljšega počutja," pravi 39-letna Polona in doda, da je pretekla dva meseca preživela kot večina ljudi: "Živim sama, čisto dobro se znajdem v okolju, ki ga poznam, zdaj seveda tudi v masažnem salonu. Na cesti pri različnih opravilih pa mi že od nekdaj pomagajo moji domači, zadnje leto najbolj sestra Maja, ki ima status moje osebne asistentke. Zdaj je vez med nama še trdnejša in dobro nama gre."
V salonu ob Potrčevi cesti, nedaleč od ptujske bolnišnice, k Pergerjevi pridejo domačini, vse več je tudi tistih, ki pridejo po priporočilu znancev in znank. "Slepih maserk in maserjev nas je kar nekaj, saj je to delo, ki ga moraš občutiti. Ko delam, vso svojo pozitivno energijo, vso moč, tudi dobre misli, usmerim v samo masažo oziroma v tistega, ki se odloči zanjo. Te sem se, vsaj osnov, naučila na ljubljanski Zdravstveni fakulteti, kjer sem končala študij delovne terapije, a že takrat slutila, da bo to delo zame, še bolj pa za delodajalca, prezahtevno. Veliko bi bilo treba prilagajanja delovnega okolja, pojasnjevanja, kako in kaj, in najverjetneje se ne bi izšlo, kot bi si vsi želeli. Zato sem se že v času študija, prav v tistih letih sem popolnoma oslepela, usmerila v odkrivanje skrivnosti in veščin masaže. Resnično rada imam svoje delo in v prihodnjih mesecih bom zagotovo zdajšnje znanje še nadgradila, saj moje stranke pogosto povprašujejo tudi po maderoterapiji. To je masažna tehnika za odpravo celulita in preoblikovanja telesa s posebnimi lesenimi pripomočki, neke vrste anticelulitni masaži," napoveduje drobcena Polona, ki je vesela, ker se njene stranke rade vrnejo in ker se pogovarjajo o njenih čudežnih rokah: "Res sem bolj drobcena in me kako uro trajajoča masaža kar utrudi, a ko čutim, kako dobro to moje delo vpliva na počutje ljudi, mi ni nič težko. Pravi dotik, to vse bolj spoznavam, je resnično zlata vreden."

Z masko in vezirjem je težko, a gre

Polona Perger, ki je pred dnevi spet začela delati, salon je morala zapreti prav ob prvi obletnici odprtja, pravi, da na njeno delo zdajšnji časi in zahteve glede primerne zaščite ne vplivajo posebej: "Veljajo pravila varne masaže, že prej sva z Majo po vsaki stranki poskrbeli za prezračevanje, zamenjati je treba, kar je za enkratno uporabo. Varnostni predpisi pri mojem delu veljajo od nekdaj. Zdaj sva le še bolj pozorni, da je vse, kot je treba, in najinim strankam se ni treba bati kake okužbe. Je pa delo z masko in vezirjem resnično naporno. Nosim očala in ta se nenehno rosijo, a to me seveda niti ne moti, težje je z dihanjem, včasih se mi zdi, da kar zrak lovim, a drugače ne gre in sem to sprejela kot nujnost."