Triinpetdesetletni Srečko Bakalan iz Spodnjih Jablan v bližini Cirkovc, ker je bil šofer, krvi ni mogel darovati med takrat obveznim služenjem vojaškega roka, kot je bilo to običajno. Prvič je tako po prigovarjanju brata Vinka, ki je bil tudi sam krvodajalec, kri daroval leta 1990: "In v 30 letih sem tako kri daroval stokrat. Sicer pa smo danes krvodajalci vsi pri hiši - žena, sin Aleš, hči Alenka, tudi snaha." Čeprav Bakalan ob tem zatrjuje, da svojih bližnjih kaj posebej za krvodajalstvo ni bilo treba navduševati. Gre pač za dobro gesto, za to, da na neki način nekomu pomagaš, kolikor pač lahko, pravi skromno. Je pa, priznava, bil tokrat, ob stotem darovanju, občutek vendarle poseben. Še toliko bolj, ker sta se mu pridružila žena in sin. Bakalan, podobno kot večina predanih krvodajalcev, sicer želi darovanje življenjske tekočine nadaljevati, dokler bo lahko.
