Slavica Pičerko Peklar
V Novi vasi pri Markovcih, na dvorišču priljubljene okrepčevalnice Palaska - ime so ji lastniki nadeli po prav posebni leseni čutari, ki ji domačini od nekdaj rečejo palaska - je videti skulpturo iz lesa, ki jo je z motorno žago oblikoval Marko Grašič iz Svetega Tomaža pri Ormožu.
Oreh posadili 1936. leta
Oreh, ki je vse od leta 1936 rasel ob parkirišču ob cesti, ki vodi mimo Palaske na jez Ptujskega jezera in naprej v Haloze, je bil že star in nevaren, da se podre, a so domači sklenili, da odstranijo le najbolj poškodovane dele drevesa in v goste povabili mojstra izdelovanja velikih lesenih skulptur. "Predlog, da še vedno ukoreninjeno drevo preoblikujem v skulpturo, sem rade volje sprejel. Odločil sem se oblikovati enega takega starega moža, ki zaspano gleda v svet. Ohranil sem ne le veliko deblo, ampak tudi nekaj stranskih vej. In po odzivih sodeč, je ljudem to moje delo všeč," je ondan, ko sem ga zmotila pri še zadnjih zamahih z motorno žago povedal Marko Grašič, ki se z izdelavo skulptur iz lesa ukvarja kakih sedem let.
Oreh je dobro rodil
Ingrit Ivanuša, ki je skupaj z možem Miranom lastnica okrepčevalnice Palaska: "Oreh je bil že star in lahko bi se v kakem vetru kar sam podrl, a drevesa nam je bilo žal, zato smo na pomoč poklicali mojstra Marka Grašiča. Ustvaril je skulpturo, ki jo že občudujejo mimoidoči in naši gostje. Tem smo v preteklih letih radi postregli orehove palačinke z domačim nadevom. Oreh je namreč lepo rodil, sadeži so bili sicer drobni, trdi in je bilo dosti dela z njihovim trenjem, a orehova jedrca so bila okusna in kot nalašč za orehove nadeve v palačinkah in še za kako potico jih je ostalo. Izjemno veseli smo, da nam je uspelo drevo naših prednikov ohraniti v svojevrstni umetniški podobi."
"Največkrat delam doma. Moje glavno orodje so motorne žage in brusilniki za les. Največkrat oblikujem iz hrasta, saj so skulpture iz hrasta najbolj vzdržljive, vreme in različni škodljivci jim najmanj škodujejo. To skulpturo tukaj ob Dravi bom dobro zaščitil, potem pa jo bo treba, najbolje vsako leto, še dodatno vzdrževati," pravi mojster, ki je odraščal na družinski kmetiji, kjer še vedno rad poprime za delo.
"Po končani Gimnaziji Ormož sem se odločil za študij na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Študij sem končal, potem pa se znašel pred vprašanjem, kaj bi v resnici rad delal v življenju. Ideje, kaj početi, sem iskal kar po internetu in odkril izdelovanje skulptur iz lesa. V tem času sem dve letu delal v Avstriji in Nemčiji, nabiral znanje na tamkajšnjih kmetijah in s kmetijstvom povezanih podjetjih. Obiskal sem že kar nekaj tečajev in delavnic v tujini in še vedno se v tem mojem izdelovanju lesenih skulptur izobražujem. Všeč mi je, kar počnem, in po vsem, kar sem že naredil, je videti, da je to moje delo všeč tudi drugim," je zadovoljen mojster, ki je doslej iz lesa izrezal že več kot sto različno velikih skulptur: "Najbolj me pritegnejo podobe živali. Rad upodobim tudi kakšno človeško podobo. Izdelal sem kip Rudolfa Maistra, ki stoji v Šentilju, pa lükarco, ki še čaka na postavitev. Običajno si, preden zarežem v les z žago, malo skiciram, kaj bo nastalo, a velikokrat se zgodi, da je treba oblikovati podobo, kot to veleva les."
Srečanje pri Svetem Tomažu
Marko Grašič se je v letih svojega dela veliko naučil. "No, tisti prvi izdelki, ko sem se še resnično učil, so končali v domači peči. Zdaj jih več ne kurimo, pač pa jih postavim na ogled." Mojster se je pred leti lotil tudi izdelovanja vrtnega pohištva, prav posebnega seveda, saj njegove mize in klopi krasijo različne podobe, največkrat živali. "Delam po naročilu, ljudje pridejo in povedo, kaj bi radi, in to naredim. Prav poseben izziv je izdelava kake skulpture, tudi vrtnega pohištva iz lesa naročnika, saj gre za ohranjanje ljudem ljubega kosa lesa, mogoče kakega drevesa, ki je leta dolgo raslo na domačem vrtu," omenja Grašič.
V domačem kraju namerava organizirati mednarodno rezbarsko kolonijo
Pravi, da mu je delo z žago že zdavnaj zlezlo pod kožo in je kos tudi težjemu fizičnemu delu. Najtežja skulptura, ki jo je doslej izdelal, je tehtala kakih pet ton in je merila pet metrov, a je vešč izdelave tudi za pest majhnih skulptur. To poletje bo, pravi Marko Grašič, ki je kar nekaj opaznih skulptur izdelal na Gorenjskem, domov k Svetemu Tomažu povabil nekaj kolegov iz tujine, da bodo skupaj ustvarjali: "Mene že kar poznajo tisti, ki so jim lesene skulpture všeč. Zdaj bi rad, da bi spoznali še lepote krajev, kjer sem doma, zato bom kar doma priredil eno tako kolonijo, ki se je bodo udeležili mojstri iz tujine. Na podobnih srečanjih sem tudi sam že sodeloval in prepričan sem, da je to lahko en tak lep dogodek, ki bo odmeval tudi v naših krajih, ko bodo ljubitelji umetnosti lahko v živo spremljali delo mojstrov izdelovanja skulptur iz lesa in bo katera od njih v prihodnje krasila tudi naše kraje." Grašičeve skulpture je videti po vsej Slovenji in tudi v tujini, večinoma v Avstriji, njegova dela pa je mogoče najti tudi na spletni strani Skulpture Marg, kakor je poimenoval dejavnost, s katero se ukvarja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
