Odprava je potekala pod okriljem Društva za otroke sveta, pri izvedbi je pomagala tudi mariborska fakulteta Alma Mater Europaea, večino truda in dela pa so vložile prostovoljke same. Eneja Slaček je svoje vtise iz Gambije, kjer so razmere precej drugačne od naših in je področje zdravstva še zelo neurejeno, strnila na predavanju v Bistriškem gradu.
Nudile terapije, darovale material
"Za humanitarno odpravo sem izvedela od sošolke, ki je že dvakrat sodelovala na tej odpravi v Gambiji. Povedala mi je, kako poteka in kako se dela s pacienti. Kar sem slišala, mi je bilo zelo všeč, zelo dolgo sem si želela, da se tudi sama pridružim. Letos sem le zbrala pogum in se odpravila na pot," je o odločitvi za sodelovanje v odpravi, v kateri so nudili brezplačne terapije za prebivalce, povedala absolventka fakultete Alma Mater Europaea.
Študentke fizioterapije so se za odpravo pripravljale kar osem mesecev. "Punce smo sestavile finančni načrt, zbirale smo donacije, sestavile smo tudi svoj logotip ter prodajale majice, beležke in maske. Zbrane donacije smo porabile za nakup materiala, ki smo ga izročile splošni bolnišnici in privatni kliniki v Gambiji, kjer smo opravljale delo," pojasnjuje Slačkova.
"Ljudje so srčni, prijazni, pripravljeni pomagati"
Svoje delo so opravljale v Brufutu, na območju, ki spada med najbolj revna v državi. Tamkajšnji prebivalci nimajo veliko stika s fizioterapijo, saj ta ni brezplačna, prav tako pa nimajo zagotovljenega brezplačnega javnega zdravstva. Zato jim to predstavlja velik strošek, pogosto pa tudi nimajo prevoza, da bi se lahko udeležili fizioterapije.
Morale so biti iznajdljive
Dekleta so bila razdeljena v tri skupine, delovala so v splošni bolnišnici, zasebni kliniki in na terenu. "Zjutraj smo se odpravile na delo, kjer smo skušale čim več svojega znanja vložiti v delo in oskrbeti čim več pacientov. Delale smo večinoma dopoldne, včasih tudi popoldne. Znanje smo izmenjevale tudi s tamkajšnjimi fizioterapevtkami. Zaradi pomanjkanja pripomočkov smo morale biti pri svojem delu precej iznajdljive. Uporabljale smo predvsem svoje roke in pripomočke, ki smo jih prinesle s seboj," pravi prostovoljka in še dodaja, da so s tem, kar so imele na razpolago, naredile maksimalno: "Če smo pomagale vsaj enemu človeku, smo naredile ogromno."
Eneja Slaček še meni, da bi se lahko veliko naučili od Gambijcev, predvsem pri osebnostnih vrednotah: "Njihov vsakdan je preprost in prav zaradi tega zame tako navdihujoč. Nikamor ne hitijo brezglavo, ne sekirajo se po nepotrebnem in vse delajo v miru. Res so srčno prijazni in topli. Vsakomur so pripravljeni pomagati, ni pomembno, ali je to sosed ali pa neznanec." Sicer pravi, da se bo verjetno v prihodnje še udeležila kakšne humanitarne odprave, saj rada pomaga ljudem, vendar pa v kakšnem drugem predelu Afrike.
