Darja Lukman Žunec
Haloške trstenke sodijo med štiri ljudska glasbila ali zvočila, ki so značilna za Haloze. Medtem ko na žveglo, bršljanov list in lončeni bas zna igrati kar nekaj domačinov, pa za trstenke velja, da take, na katere je mogoče polno zaigrati, zna izdelati Janez Jerenec. Odlikujeta ga tako veščina izdelovanja kakor tudi igranja na njih. Haloške žvegla in trestenke zvenijo prvobitno in so resnično nekaj posebnega med slovenskimi ljudskimi glasbili, v njihovem zvenu se čutita prvinskost in veselje.
Učenje pri mojstru
Janez Jerenec se je izdelovanja trstenk in igranja nanje naučil v družini: "Do trstenk, ki jim po domače v Halozah pravimo kar orglice, sem prišel preko očima pri desetih letih, ko se je mama poročila na sosednjih hrib v Jablovcu nad Podlehnikom. K Francu Laporšku, ki je bil zelo znan izdelovalec trstenk in je nanje igral po Sloveniji, Avstriji in na Madžarskem. Kot otroka me je glasbilo pritegnilo in očim mi je pokazal, kako ga izdelati in kako zaigrati, da zazveni v vsem svojem razkošju. Spodbujal me je, naj nanje poskusim zaigrati."
Jerenec je bil zato nadvse ponosen, ko je kot otrok lahko piskal na male trstenke, ki jim pravijo trinajstica, ker imajo trinajst piščali: "Rad sem vzel nož in očimu pomagal izdelovati to glasbilo, a najbolj me je veselilo, ko sem pri petnajstih letih končno znal toliko, da sem jih sam uglasil in so že odlično zvenele, vsaj tako dobro kot očimove. Ko mi je rekel 'Veš, peb, te pa bi že skoraj ble', sem bil resnično srečen."
Trideset let premora
Očimu jih je do leta 1983 pomagal izdelovati, saj jih je ta rad podarjal, med drugim sta izdelala serijo kakih 30 za Mladinsko knjigo, potem se Jerenec z njimi ni več ukvarjal kar tri desetletja: "Odšel sem v srednjo gozdarsko šolo v Postojno in potem v vojsko. Čeprav sem v osnovi hotel biti mizar, sem dobil službo gozdarja, jo vzljubil in ostal v njej do upokojitve pred dvema letoma. Sploh nisem pomislil na trstenke, dokler se nisem včlanil v Turistično društvo Podlehnik in me je po nekaj letih za ponovno izdelavo in igranje nanje navdušila odlična poznavala haloške kulture Zdenka Golub. Da sem pred petimi leti znova začel razmišljati o tem, je povsem njena zasluga, saj me je dolgo in vztrajno nagovarjala."
Ko je Golubova pisala svojo prvo knjigo o haloški dediščini, ji je Jerenec obljubil, da bo obnovil svoje veščine, a šele, ko je pisala že tretjo, se je tega zares lotil: "Če ne bi bilo Zdenke in njenega vztrajanja, celo prošenj, se to najbrž ne bi zgodilo. Po tridesetih letih sem torej znova začel zbirati material, torej trstiko, les in smrekovo smolo, in tudi orodje sem si moral priskrbeti sam po spominu. Po spominu sem jih pričel izdelovati, a največ časa in truda mi je vzelo njihovo uglaševanje. Vsako piščal iz trstike, ki jo porežeš pozimi in jo je treba leto dni čakati, da oleseni, je namreč treba uglasiti s pomočjo smrekove smole. Da sem jih lahko primerno uglasil, mi je prišla prava stara trstenka, ki sem jo na srečo še hranil in sem jo uporabil za uglaševanje ali izdelavo zbirke glasilk, kot jim pravimo. Pomembno je bilo, da ohranim višine tonov in njihova razmerja, brez tega ne bi pravilno zvenele."
Občutljivi materiali
Vsako piščal posebej uglasi, tako da ji s paličicami dodaja smolo, še zaupa skrivnosti uglasitve. Posamezne piščali potem poveže z leseno deščico iz smrekovega ali češnjevega lesa in še dodatno s čevljarsko dreto.
V zadnjem obdobju je Jerenec izdelal 20 glasbil, od najmanjših, trinajstice, do največjih, devetindvajsetice. Predvsem pa je začel nastopati z njimi po Štajerski, tudi v Pomurju in Ljubljani. Pravzaprav je edini iz Haloz, ki zna oboje, izdelati trstenke in še igrati nanje.
Razloži, da je število piščali neparno ter so razporejene od najdaljše na sredini in se simetrično nizajo navzven: "Sem pa jih nekoliko priredil, da jih je lažje igrati, in jih polkrožno porezal, da jih lahko držiš v roki, medtem ko so bile stare odrezane ravno. Poleg tega sem zaradi občutljivosti smrekove smole, ki je v piščalih, da dobiš ustrezen zven, poskusil tudi z uporabo univerzalnega kita, saj se smola na raztopi. Pogosto na nastopih kdo pride k meni in pravi, da trstenke ima, a da ne igrajo ali so razglašene. Razlog je v tem, da so bile izpostavljene soncu ali toploti. Pojasnim jim, naj jih shranjujejo pred tema dvema viroma."
Znanje bi rad predal vnuku
Jerenca žalosti, da je pri igranju na trstenke sam, a pod drugi strani se že veseli povabil, da bi zaigrali skupaj z žveglo, lončenim basom in bršljanovim listom. Z eno od domačink v Podlehniku bosta poskušala prav nocoj, na podlehniški občinski proslavi, publiko razveseliti s prvim skupnim nastopom. Sicer pa meni, da bi se dale kombinirati tudi s klarinetom ali goslimi (violino), harmonika se mu zdi premočna za to kombinacijo.
Jerenec upa, da bo med tistimi, ki jih bo prevzel glas trstenk tudi njegov vnuk Nejc: "Vidim, da me rad posluša, da kar uživa in se ob zvokih veselo zavrti. Res je še majhen, a verjamem, da ga bom nekoč lahko naučil vsega, kar sam znam o tem čudovitem in čarobnem glasbilu."
