Nenadoma je razprava o ustanovitvi skupne vojske Evropske unije dobila nov in resničen zagon. Potem ko je francoski predsednik Emmanuel Macron pred kratkim predstavil to zamisel, jo je predsednik ZDA Donald Trump skritiziral, nemška kanclerka Angela Merkel pa jo je podprla (in pri tem pozvala k previdnosti). Omenjena problematika je bila izpostavljena ta mesec ob stoti obletnici konca prve svetovne vojne, zaradi katere je bila pozornost Evropejcev razumljivo usmerjena na vprašanja vojne in miru. Macron je med turnejo po bojiščih prve svetovne vojne ugotavljal, da je "mir v Evropi negotov" in da "Evropejcev ni mogoče zaščititi, če se ne odločimo za pravo evropsko vojsko".
Cilj ustanovitve skupne evropske vojske sega v najzgodnejše obdobje evropskih integracij po drugi svetovni vojni. Leta 1954 je francoski parlament zavrnil ratifikacijo sporazuma za ustanovitev Evropske obrambne skupnosti in skupnih vojaških sil Zahodne Nemčije, Francije, Italije, Belgije, Nizozemske in Luksemburga. Od tedaj so bile strukture povezovanja, ki so sčasoma postale temelj današnje EU, bolj ekonomsko usmerjene, vojaška obramba pa je bila prepuščena zvezi Nato in ameriškemu obrambnemu ščitu.
V zadnjih nekaj desetletjih je sledilo več teženj po ustanovitvi skupne zunanje in varnostne politike EU, s tem ciljem pa so bile ustvarjene tudi nove strukture in institucije. Pa vendar je današnja razprava o evropski obrambi resnična novost. Do danes je EU pretežno spodbujala sodelovanje na področju raziskav in razvoja, različne skupine držav pa so si prizadevale za ustanovitev drugačnih obrambnih in varnostnih zmogljivosti. V prihodnjem sedemletnem proračunu bo zelo verjetno veliko sredstev namenjenih tudi financiranju takih projektov.
Evropejci se danes soočajo z maščevalno Rusijo, agresivno Kitajsko in razdiralnimi ZDA
