Avtmigeci

Navadno sem zvečer popival v hrastovem hladu letnega kina za lutkovnim gledališčem, v poletni rezidenci KGB-ja. Tri kubike smeha na enega gledalca. Bil sem na stand upu. Za nepoznavalce: stand up je komedija, ko se eden postavi na oder in poskuša publiko prepričati, da je smešen. Včasih ni. Tedaj pa so Avtmigeci, mariborska skupina stand up komikov, bili smešni. Zelo smešni. Pet ostalih nastopajočih je bilo uvoženih z vseh vetrov Slovenije. Njihovih imen ne bom omenjal, ker se sovražniku najbolj maščuješ tako, da ga v spominih niti ne omeniš.{infobox-quote_full}166875{/infobox-quote_full}

Avtmigeci so nastopili tudi letos na Festivalu Lent. Jaz sem bil povezovalec večera in sem izpadel kot eden tistih, ki stojijo na odru in poskušajo publiko prepričati, da so smešni. Moji predniki, ki so jih v živinskih vagonih transportirali v Dachau, so se po moje bolj zabavali kot pa takrat polni avditorij Vetrinjskega dvora. Pa so morali moji žlahtniki celo pot stati. Je pa res, da so imeli prevoz zastonj. Še Ephraim Kishon, moj ljubi satirik, bi se ob tem namuznil. On je bil tipičen Izraelec. Rojen v Budimpešti in umrl v Švici.

Morda pa je moja usoda biti samo bademajster ob fontani v županovi dnevni sobi. Če je Počivalšku ratalo ...

Deset evrov vstopnine verjetno ne bi smel biti problem, ker so bili gledalci v glavnem uslužbenci Nove KBM, ki so prišli gledat svojega vrhovnega šefa Johna. Vstopnica za šefov stand up jim bo še kako prav prišla, zdaj ko se bo začelo mesarsko klanje odpuščanj in selekcije zaposlenih. Smeh je lahko dobra investicija. Kdo zdaj komu v riti leze?{api_embed_photo_L30}692447{/api_embed_photo_L30}

V kombinezonu iz osemdesetih let, ko je bila njegova slava na vrhuncu, sem napovedal Vinka Šimeka. Ene tri hahaje in dva aplavza je dobil, več pa mu škrtice niso privoščile. Nič čudnega, da ni počakal do zadnjega poklona vseh nastopajočih. Predvidevam, da je moral zgodaj domov, da mu gospa zamenja plenice. Ja, njegov sekretni humor je imel pri publiki nekaj odziva. Meni je ponudil sodelovanje in skupno turnejo, tako da nekaj sem le prav delal.

Glede na to, da je John Denhof, direktor Nove KBM, moj znanec in ga zasebno zmerjam z neoliberalnim pankrtom, ni zameril, ko sem ga vprašal, kako to, da se ni od lani nič zredil, pa čeprav je požrl celo Abanko. Je pa res, da ga je potem OTP sklistiral. Johnu so vazali zvesto zaploskali. Služba je služba. Je bil pa res smešen. Za Američana. Če nas ne bi nagnil on, bi nas pa kdo drug. Saj ni kriv tisti, ki poceni kupi, ampak tisti, ki se pod ceno proda.

Zvrstili so se še shirani Tim Andrič iz Celja, moj najljubši Šiptar Blendor Sefaj in David Gorinšek, gonilna sila Avtmigecov.

Zaključna beseda je bila spet moja, in ker sem bil že čisto obupan, saj sem po lastni oceni zavozil cel večer, sem se spustil s ketne in po logiki, kam je šel bik, naj gre še štrik, zalajal na polno: "So mi rekli, da bo gospod župan nocoj v publiki, pa vidim, da so stoli v prvi vrsti prazni. Nič hudega. Sem sicer znan po tem, da sem rad tipom za hrbtom, ampak rad tudi človeka v oči gledam, ko ga jebem. Ne pozabite, da smo vsi mi iz vrste homo sapiens sapiens, samo jaz sem pač malo bolj homo homo sapiens." Nič. Če pa to ni smešno. In sem regljal dalje: "Sem prebral v Večeru, da želi gospod župan v Mariboru odpreti mednarodno osnovno šolo. Menda ima informacije iz prve roke, kake probleme imajo tujci, ki delajo v bančništvu in zavarovalništvu. Če sem prav razumel, bi rad župan ljudem, ki nam po dolgem in počez kradejo, izboljšal pogoje za delo. Ali kako?"

Spet nič. Pa komu jez te bisere mečem? In sem šel na pune hamre: "Ko je Sašo zmagal na volitvah, sem mu šel v volilni štab čestitat. Po poti sem pobral tisto famozno granitno kocko in mu jo podaril z besedami: 'Gospod Arsenovič, v imenu ulice, v opomin in spomin, čestitam, gospod župan.' Ampak jaz sem vedel, da mi njega ne bomo s kocko fockali, če bo zajebal. Ne, kje pa. Mi bomo njega doli pri Vodnem stolpu za jajca obesili, na prvo vrbo. Je le Srb. Pol pa lahko dajo Ljubljančani še Jankovića zraven pa Koper lahko Popoviča pošlje, da se ga končno znebijo, in lahko imamo ob Dravi celo alejo Srbov. To pa bi bil poslovni model. Romarska pot lahko postane. Vam povem, da bi Hrvati z avtobusi gor hodili. Leljak bi to ziher prostovoljno organiziral."

Enih par v publiki ni več zdržalo in so se zahihitali. Kako jim bo še žal. 5G vse ve. Gotovi so.

A ni pravzaprav žalostno, da moramo komiki držati ogledalo politiki? Tone Fornezzi, Sašo Hribar, Boris Kobal in pokojni Toni Gašperič, ki sem se mu na nastopu poklonil, so res biseri med pregovornimi svinjami. Gospod Tone Partljič je nekoč, ko je bil poslanec, rekel, da on lahko zine, kar hoče, ker je komedijant. Ko sem Tonetu poslal prvi stand up material na vpogled, mi je odgovoril, da me ženska duša ne zanima, samo pička. Kar je za enega pedra v bistvu kompliment. Če gre to skozi uredniško cenzuro, si Večer zasluži pulitzerja.

Ja, smeh, satira in nalivanje čistega vina gredo počasi iz mode. Včasih so bili dvorni norčki na ceni prav zaradi tega, ker so znali prevzetnim, krutim in razdražljivim vladarjem postaviti ogledalo, zabavljati in so jim kdaj pa kdaj dali misliti do te mere, da so popolnoma zamenjali stališča. Seveda je bil kak mali pajac skrajšan še za glavo. Kramberger recimo. Ampak meni se tega ni bati. Noremu se še metek izogne.

Moj idol, moj boter, kot mu rad rečem, Tadej Toš, je začel razvijati neko novo smer direktno indirektne politične špikancije, kar v dobi cepiv ni težko. Jaz sem preveč na prvo žogo. Včasih si zato zabijem avtogol. Moja otvoritvena šala na Festivalu Lent je bila recimo stava: "Kdo upa staviti, da bo naslednji državni prvak v fuzbalu Koper?"

Stave ni upal sprejeti nihče, zato jih pobiram do nadaljnjega. Ite gdaj na Avtmigece. Oblubim, da ne bom nastopo. Bom pa stave pobiral.