Ameriški predsednik Joe Biden je odkril svoje poslanstvo: okrepiti liberalne demokracije Zahoda in ga tako zavarovati pred avtoritarnimi izzivi, tujimi in domačimi. Ker je bil v svoji domovini priča tako poskusu državnega udara kot naglemu večanju družbenoekonomskih razlik, se Biden dobro zaveda, da demokracije ne bodo deležne podpore iz tujine, dokler ne uresničijo svojih obljub o zagotavljanju poštenosti, pravičnosti in varnosti na domačih tleh.{infobox-quote_full}166890{/infobox-quote_full}
Če bi Evropa rada prispevala k temu oživljanju demokracije, mora najprej prepoznati realizem, ki se skriva za retoriko ameriške administracije. Biden v nasprotju s Trumpom ne objokuje nobene mitične izgubljene dobe veličine ZDA. Osredotoča se na prihodnost in se posveča vprašanjem, s katerimi se ukvarjajo tako liberalni demokrati kot konservativci.
Na primer, kako ustvariti priložnosti za tiste, ki jih je globalni kapitalizem odrinil v ozadje, da ne bodo nasedli lažnim obljubam populistov? Kako obnoviti predanost drugih razvitih demokratičnih držav demokratičnim vrednotam? Kako obrzdati dominantno finančno in tehnološko industrijo ter vzpostaviti bolj dinamično svetovno ureditev?{api_embed_photo_L30}688655{/api_embed_photo_L30}
Ideja o Zahodu naj bi bila vedno univerzalna. Bila naj bi normativni okvir za mirno in uspešno sobivanje vseh ljudi. Človekove pravice, svoboda izražanja, demokratični inštitut samoodločanja ter vladavina prava niso omejeni na nobeno regijo ali skupino držav.
Toda če bi bili kitajski voditelj, bi nedvomno vprašali, zakaj bi morala vaša država slediti Zahodu, zlasti ker večina Kitajcev trenutno meni, da zahodna mednarodna ureditev ni preveč naklonjena njihovim lastnim težnjam. Iz te perspektive je evropsko-ameriške ere konec. Znakov razpada Zahoda ni mogoče spregledati - od iraške vojne, ki se je izkazala za polomijo, do izvolitve Trumpa za ameriškega predsednika in izstopa Velike Britanije iz Evropske unije. Medtem ko Američani in Evropejci poudarjajo pomen individualnih človekovih pravic, jim samozavestni Kitajci odgovarjajo, da obstajajo tudi družbene človekove pravice, denimo pravica do izobrazbe, hrane, ustreznih bivalnih razmer in podobne. Na tem področju je Kitajska nedvomno storila veliko, saj je v preteklih štirih desetletjih več kot 800 milijonov ljudi rešila iz hude revščine.
Evropa mora postati močnejša, če bi bila rada Bidnu v pomoč pri soočanju z omenjenimi izzivi. In ker svojo skupno zunanjo in varnostne politiko običajno snuje zelo počasi, mora Evropa hkrati pospešiti širitev svojega enotnega trga, ki ostaja njena glavna atrakcija in vir moči.
Toda enotni evropski trg lahko ostane zanimiv samo tedaj, če bo dopuščal več dinamizma. Da bi prevzela tehnološko vodstvo in postala manj odvisna od Kitajske in ZDA, mora Evropa več investirati v raziskave in razvoj, digitalizacijo in umetno inteligenco. Z ZDA bi morala uresničevati skupno podnebno politiko. Potem ko so članice skupine G7 nedavno dosegle dogovor o partnerstvu za "boljšo ponovno izgradnjo", da bi lahko tekmovale s kitajsko Pobudo pasu in ceste v osrednji Aziji, Afriki in Latinski Ameriki, mora EU storiti več, da bi podprla ta program, ter hkrati povečati zastraševalno moč Nata.
V Nemčiji, največjem gospodarstvu EU, kjer bodo septembra zvezne volitve, bi morali razpravljati o tem, kako bodo v prihodnjih letih okrepili unijo. Toda vse vodilne nemške stranke in politiki molčijo, ko gre za to vprašanje, verjetno zato, ker še ni jasno, kako bo potekala pandemija. Mnogi se bojijo, da bodo bogatejše severne države članice hitro obnovile svojo gospodarsko moč, medtem ko bo ta v nekaterih državah, denimo v Italiji in Franciji, še dodatno oslabela.
Evropski sklad za okrevanje, vreden 750 milijard evrov, nikakor ne bo zadostoval, da bi dosegli konvergenco med južnimi in severnimi državami članicami. Pravzaprav ne bo zadostoval niti za to, da bi preprečili nadaljnje večanje razlik med njimi. Ker so revnejše članice EU že tako prezadolžene, si niti ne morejo privoščiti, da bi si izposodile še več denarja, zlasti če se bodo obrestne mere dvignile. Ko bo začela inflacija naraščati, mora Evropska centralna banka prekiniti svojo politiko monetiziranja javnega dolga držav članic (z neomejenim odkupovanjem državnih obveznic revnejših držav).
V takih okoliščinah bi bila edina rešitev preobrazba EU v transferno unijo, v kateri bi bogatejše države, kot je Nemčija, povečale svoje finančne investicije v revnejše države članice. Večje investicije v infrastrukturo, digitalizacijo ter raziskave in razvoj niso nujne samo zato, da bi povečali učinkovitost in produktivnost v gospodarsko šibkejših državah članicah, ampak tudi da bi preprečili razpad evroobmočja in EU. Toda gre za dolgo popotovanje, ki se zdi še daljše, ker Evropa trenutno nima na voljo instrumentov za njegovo izvedbo.
Iz perspektive nemške fiskalne politike bi investicije v gospodarsko in družbeno stabilnejšo Evropo prinesle visoke donose. A prevladujoče stališče v Nemčiji je, da država v Evropo že tako vlaga več, kot od nje dobi. Toda to je čisti nesmisel. Kot vodilna izvoznica z nenehnim ogromnim trgovinskim presežkom Nemčija že po definiciji dobi več, kot pa izplača.
Namesto da ustvarjajo vtis, da je Nemčija odvisna od kitajskega izvoznega trga, bi morali nemški voditelji na glas priznati, da je njihova država v resnici najbolj odvisna od evropskega trga. Obseg izvoza Nemčije v druge članice EU zanaša več kot 50 odstotkov njenega skupnega izvoza, pri čemer znaša obseg njenega izvoza na Kitajsko le približno deset odstotkov njenega skupnega izvoza in v ZDA prav tako.
Dolgoročno gledano bo Nemčiji šlo tako dobro, kot gre tudi njenim evropskim sosedam. Prej ko bo to spoznala, bolje bo za vse. Bidnov kredo o popravljanju stvari doma velja tudi za nas. Pokazati moramo, da so naše demokratično zasnovane družbe boljše od avtokratskih alternativ. Sicer bo normativna ideja o Zahodu še naprej izgubljala svoj čar.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
