Sovpadanje prenove državnega zbora - stavba jih šteje okroglih 60 let - ter letošnje stoletnice priključitve Prekmurja z bližino skorajšnjega (no, prihodnje leto) spominjanja 30-letnice plebiscita o slovenski samostojnosti je spodbudilo ostanek ostankov zgodovinsko čutečega v aktualni slovenski politiki, da bi morda bilo prav prenovljenim prostorom dati tudi imena. Veliko dvorano bi poimenovali po dr. Francetu Bučarju (1923-2015), prvem predsedniku demokratično izvoljene slovenske skupščine, "pravniškem fundamentalistu", ki je vztrajal, da se Slovenija od Jugoslavije loči po pravni poti. Bučar je maja 1990 prav v tistem prostoru najprej kot izvoljeni predsednik skupščine povedal, da se je z njenim konstituiranjem končala državljanska vojna, ki "nas je lomila in hromila skoraj celega pol stoletja", dobrih sedem mesecev kasneje je slovesno razglasil rezultat plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti ter še pol leta kasneje, 25. junija 1991 – spet tam –, razglasil Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.
Tri zgodovinske izjave v času dobrega poldrugega leta, definirane s konkretnim prostorom, predvsem pa s splošno usodnostjo in negotovostjo tistega časa, so povezane z Bučarjevo osebnostno predanostjo ciljem, za katere si je prizadeval. Že to daje pobudi - pa naj bo komu všeč ali ne - skorajda nedosegljivo prednost pred kakršnokoli alternativo v podobi blagopokojne, kaj šele živoaktivne in pezo sveta prenašajoče, zaslug za narod v 20. stoletju polne osebnosti. Bučar je bil borec z orožjem in besedo. Drznil si je kritizirati Kardeljeve samoupravljavske zamisli in si s serijo zapisov pridelal politično izobčenje davno prej, preden je leta 1988 v Strasbourgu s prepričevanjem zahoda, naj opusti pomoč na smrt bolni Jugoslaviji, postal "narodni izdajalec". Stvari je rad poimenoval v skladu z lastnim dojemanjem procesov. Leta 2010 je za tedanji Večerov 7D izjavil, da slovenska politika deluje na mafijski način, in to na eni in na drugi strani, ter še dodal, da če bomo tako nadaljevali, se lahko samo še vprašamo, zakaj smo tako noreli in šli ustanavljat svojo državo.
Nič ne bi bilo narobe, če bi pred oči in v zavest poslank in poslancev pogosteje stopili imeni tako Bučarja kot Slaviča
