To poletje so pretekla štiri leta, odkar je umrl Mitja Šipek, priznani in predani koroški kulturnik, ki je doživel lepo starost. Bil je vitalen, ustvarjalen možakar, tudi v starejših letih zagnan človek strasti in energije, spoštovan zaradi svoje skromnosti, modrosti, navezanosti na koroško jeklo in narečno literarno besedo. Odšel je komaj letni čas za svojo hčerko, odlično novinarko Špelo Šipek. Njena preuranjena, neobzirna smrt tiste pomladi ga je globoko prizadela in do zadnje kaplje izpila življenje iz njegovega omaganega telesa.
Četudi bi Mitjevo slovo lahko povezali tudi s starostjo, je preseglo usihanje po naravi stvari - pretresljivo slovo hčerke se je tako zarilo v njegovo srce, da se ni moglo več napajati z nepremostljivo potrtostjo. Sredi tega tedna sta druga starša pokopala svojega sina - Boruta Godca, še v Špelinih najustvarjalnejših časih našega novinarskega kolega. Prenaglo je sestopil s sveta. Podoba matere, ki je ob grobu skrušeno stala nad žaro lastnega otroka, je bila neizgovorljivo tragična. Koliko življenj je še ugasnilo v teh minutah, sem pretresala, ko sem krotila švigajoče misli in čustva na pokopališču z imenom Mirje. Mir je potemtakem, ko spokojnost leže.
Na kako tankih nitkah visi življenje