Pred kratkim sem ostal brez dela. Sliši se dramatično, a v resnici ni, prekarci smo tega vajeni, naši posli so praviloma vezani na projekte, ki imajo svoj začetek in konec. In vsakič, ko se projekt izteče, na neki način ostaneš brez dela, ampak pričakovano, načrtovano. S sodelavci in sodelavkami nazdravimo, se drug drugemu zahvalimo za opravljeno in se odpravimo vsak na svoj konec, novim začasnim zaposlitvam naproti. Kolektiv za določen čas. Oziroma, kako je že rekel Jimi Hendrix? Zdravo in adijo, dokler se ne srečamo spet.
Projekti se med seboj seveda razlikujejo, pri nekaterih je časovni okvir jasno začrtan že vnaprej, pri drugih pa gre za bolj dolgoročna sodelovanja. A tudi pri teh imajo pogodbe, ki jih podpisujemo, opredeljen in praviloma kratek rok trajanja. Vsi sicer računamo, da bo izteku ene sledil podpis nove, ampak za to v resnici ne obstaja nikakršno zagotovilo, poslovna sodelovanja in s tem tudi finančna prihodnost torej ves čas po malem visijo v zraku.
Kot že rečeno, sliši se dramatično, a v resnici ni, gre pač za realno stanje, ki smo ga člani in članice prekariata vajeni, to je naš naravni habitat in pravila igre smo - eni hote, drugi pa malo pod prisilo - sprejeli, ko smo se odločili za svojo poklicno pot. Se pa sodelovanja končujejo na različne načine, po navadi etiketi primerno, s stiskom roke in zahvalo, včasih pa tudi manj korektno in z neprimerno manj občutka.
Eno je, da ves čas po malem visiš v zraku. Nekaj povsem drugega pa je, da se nekdo obnaša, kot da te ni