Dolgoletnega izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja njegovi privrženci radi imenujejo čarovnik. Skoraj leto dni po tem, ko je na podlagi sorazmerno skromnega izhodišča sestavil trenutno slovensko vlado, se tu in tam kdo sprašuje, ali ni morda politični čarovnik tudi Marjan Šarec. Seveda ne smemo zanemariti razlik med Izraelcem in Slovencem. Prvi je na sceni več kot četrt stoletja, polovico tega časa je bil na čelu vlade. Drugi je velike korake začel delati tako rekoč včeraj.
Je pa še druga pomembna razlika, ki Šarca ne loči le od Netanjahuja, marveč tudi od večine domačih tekmecev in celo predhodnikov. Kamničan lahko trenutno računa na precej naklonjeno obravnavo vodilnih medijev v državi. Če bi slednji, denimo, njegove tvite in izjave presojali z enako neizprosnim očesom, kot ga rabijo za voditelja opozicije, njihovi kolegi v tujini pa za Netanjahuja ali Trumpa, bi utegnilo precej "čarobnosti" predsednika vlade zbledeti že takoj, kot je sorazmerno hitro zbledela pri Miru Cerarju ali prej Borutu Pahorju. Tako pa so njegove izmuzljive besede razumljene kot znamenje zdravega pragmatizma, njegovi občasno malo smiselni stavki kot znamenje duhovitosti, njegove slikovite anekdote, ki bi jih pri kakšnem Lojzetu Peterletu verjetno vrednotili kot obešenjaštvo podeželskega šaljivca, pa znamenje gibanja na istih valovnih dolžinah s povprečnim Slovencem. Končno je brez večjega medijskega viharja šel mimo poraz Šarčeve druščine na lokalnih volitvah v njegovem domačem Kamniku lani jeseni, medtem ko so letos mnogi njegovo bronasto kolajno na evropskih volitvah preprosto pozlatili.
Zdi se, da ima predsednik slovenske vlade kar dobre karte, da uresniči dolgoletne sanje vladajoče opcije o vzpostavitvi "žlahtne konservativnosti"
